Štoparski vodnik po galaksiji? Vse je začelo s hišo. Arthur Dent, tipičen Anglež, se zjutraj zbudi in ugotovi, da mu želijo porušiti hišo, da bi naredili prostor za obvoznico. Medtem ko poskuša rušenje preprečiti ga prijatelj Ford Prefect povabi v bližnjo gostilno, kjer mu razkrije, da bo Zemlja v desetih minutah uničena zaradi gradnje hiperprostorske (vesoljske) obvoznice. Hiša Arturja Denta je uničena, ker se ni pritožil na prostorski načrt, ki je bil 1 leto objavljen na krajevnem uradu v sosednjem mestu, Zemlja bo prav tako uničena, ker se nihče iz Zemlje ni pritožil na vesoljski urbanistični plan, ki je 1000 vesoljskih let visel na krajevnem uradu v središču galaksije Beltegez, od Zemlje oddaljene le 642,5 svetlobnih let. In zakaj se zdaj Zemljani jezite, saj ste to sami želeli, so ugotovili Vogonci in razstrelili Zemljo...

Kako je že rekel minister Gregor Krpanu: Srečno pa ... aja, to je bil cesar, minister je bil tiho ☺
Tudi tebi hvala za tvoje kolumne v Financah. Nisem prepričan, da sem prebral ves opus -- je bilo že kaj takšnih dni, da se mi je kolumna izmuznila.

Večkrat sem pričakoval bolj nabrušen nož, če že ne kirurškega ... ampak OK, ja, si (sva. smo) del majhne scene, kjer se brcamo bolj nalahko --- pravzaprav se trepljamo.
Ampak kot večerno nedeljsko (lahko) branje si spodobno oddelal komne ☺

sedaj pa še moj smrtni greh (na netu se namreč ne podpisujem niti z delom imena) - kot priznanje, da si dobro opravil
LP / Bene

[FIN-311684]
Štoparski vodnik po galaksiji? Vse je začelo s hišo.

Oprosti da motim, ampak vse se je začelo s tem spodaj, in je bistveno bolj pomembno kot hiša Arthurja Denta:-)

Far out in the uncharted backwaters of the unfashionable end of the western spiral arm of the Galaxy lies a small unregarded yellow sun.

Orbiting this at a distance of roughly ninety-two million miles is an utterly insignificant little blue green planet whose ape-descended life forms are so amazingly primitive that they still think digital watches are a pretty neat idea.

This planet has — or rather had — a problem, which was this: most of the people on it were unhappy for pretty much of the time. Many solutions were suggested for this problem, but most of these were largely concerned with the movements of small green pieces of paper, which is odd because on the whole it wasn't the small green pieces of paper that were unhappy.

And so the problem remained; lots of the people were mean, and most of them were miserable, even the ones with digital watches.

Many were increasingly of the opinion that they'd all made a big mistake in coming down from the trees in the first place. And some said that even the trees had been a bad move, and that no one should ever have left the oceans.

And then, one Thursday, nearly two thousand years after one man had been nailed to a tree for saying how great it would be to be nice to people for a change, one girl sitting on her own in a small cafe in Rickmansworth suddenly realized what it was that had been going wrong all this time, and she finally knew how the world could be made a good and happy place. This time it was right, it would work, and no one would have to get nailed to anything.

Še tole bi pasalo zraven.

Sadly, however, before she could get to a phone to tell anyone about it, a terribly stupid catastrophe occurred, and the idea was lost forever.

Vsekakor imaš kot kolumnist v Sloveniji najlažje delo, če kritiziraš vlado in upravo. Najprej je tu neizčrpen vir materiala (neumnosti, slaboumnosti in maloumnosti še dolgo ne bo zmanjkalo), hkrati pa je tarnanje brez pričakovanja izboljšanja velik del avtohtone in hkrati tudi večinske priseljeniške kulture (»Jojmene, kaj pa bomo zdaj. Samo da ne bo slabše.« = »Ulele, kuku meni siromaku/I tebe sam sit kafano«). Tako hkrati nagovarjaš Noričane in opankarje (zamenjaj s svojo priljubljeno delitvijo), jih združiš v trpljenju, tako da se lahko vsi skupaj počutimo tako zelo nategnjene, a prijetno enake. Izi. Ampak plehko.

Ergo, če bi se slovenski avtorji ozirali na forume, bi bila verjetno stopnja samomorov v državi še višja, kajti pri nekaterih komentarjih te mine volja do življenja samega (podoben učinek ima sodelovanje v zakonodajnem postopku, ko trčiš ob vogonsko skalo).

Priznam, avtorja si v tem letu nisem zapomnil, edinega Mertelja, ki ga poznam je zadnji vezni pri NK Mariboru. Bi pa avtorju priporočil več doslednosti. Najprej se zgraža nad picajzlarstvom klenih prebivalcev Noriškega kraljestva v simbiozi s trenirkarji, kak stavek dalje ga pa že obhajajo samomorilne misli, ker ga ti poredni forumaši ne razumejo, še slabše, te grdobe si drznejo temu genialnemu razsvetljenemu piscu kolumen celo oporekati.

... Hm, je mar kaj sorodnosti s turisti, ki ob odhodu iz Slovenije ne morejo prehvaliti lepe narave? Je to najlažji izhod, da ne govoriš o ljudeh in jih s tem posredno sodiš? Mogoče ena od uporabnih veščin, ki se jih lahko naučimo od Otočanov. ...

... eh, mogoče pa je ena od uporabnih veščin glih kontra od sugerirane, ker samo prepotentno teslo ocenjuje domorodce po tednu dni "all inclusive" počitnic v njihovi državi ... khmm, čeprav ne trdim, da so vsi Otočani prepotentna tesla ...

P.S.: moja pripomba z avtorjem nima nič, le vnaprejšnja ponižnost do vsakega - tudi do Otočanov - mi gre jetra ...