Odličen članek. Čestitke novinarki za res širok in objektiven vpogled v to izjemno pomembno temo.

Komentiral bi le mnenji g. Štruklja in g. Voduška.

G. Štrukelj se v svojem mnenju, da psihedelična izkušnja ne omogoča predelave nezavednih vsebin moti. Izredno bogata literatura iz področja psihedelične psihoterapije (Grof, 1980) namreč kaže ravno nasprotno -- psihedelična izkušnja omogoča izredno intenzivno predelavo vsebin na veliko globljih nivojih kot pa jih lahko dosežejo le na pogovoru temelječe oblike psihoterapije.

Splošno odklonilno mnenje psihoanalize do psihedelične izkušnje verjetno temelji na tem, da ta šola ne priznava obstoja nekaterih globljih nivojev nezavednega (t.i. perinatalni in transpersonalni nivo) in mehanizmov zdravljenja, ki izvirajo iz njih, ter na dejstvu da medtem ko psihoanaliza stremi k izgradnji ega in obrambnih mehanizmov, psihedelična psihoterapija stremi k preseganju ega in doseganju transcendalne izkušnje, ki nato postane temelj nove osebnostne identite in moči.

Razumevanje teh procesov pa je precej dlje od dosega Freudove teorije gonov in ego psihologije in jo bolje razumejo psihoterapevti Jungovske, Grofove in transpersonalne orientacije (Grof 1985, Hill 2013).

g. Vodušek se ravno tako moti, ko pravi, da so bile študije delane le na majhnih vzorcih in da se psihedeliki niso nikoli primarno uporabljali za zdravljenje. Psihedelična zdravila so bila predvsem med leti 1947-1968 uporabljena v uradni medicini in to pri več deset tisočih pacientih v vseh večjih psihiatričnih ustanovah širom sveta.

Iz tega obdobja obstaja številna strokovna literatura, ki kaže da je uporaba psihedelikov v psihoterapiji lahko izredno varna in uspešna. Prepoved uporabe psihedelikov leta 1968 je temeljila na zlorabi teh zdravil med splošno populacijo, senzacionalističnih poročilih medijev in je bila izvedena navkljub priporočilom psihiatrične stroke, ki se je zavzemala za njihovo nadaljno medicinsko uporabo.

Ponoven preporod teh raziskav je zato izredno spodbudna novica, tako za stroko kot za številne paciente, pri katerih klasične oblike psihoterapije ali psihiatričnega zdravljenja niso uspešne ali priporočljive.

Marko Vide
Društvo za transpersonalno psihoterapijo