Kaj pa je zdaj to?! Brezplačni PR, da bomo še neuki slovenčki vedeli, kdo je to RF? No, ker je ravno petek, pa dajmo...

Patetično je govoriti o določeni osebi kot "vzvišeni", saj se s tem dejansko poudarja njegova (vsaj po avtorju) večvrednost in nezemeljskost. Ne, on res ni človek, on je... kaj pa vem, nadbitje, verjetno nek polbog iz grške mitologije. Bah, kot da je kateri človek več vreden od drugega. Lahko ga le krasijo določene lastnosti, ki naredijo nekoga bolj "ljubljenega", zaupanja vrednega, spoštovanega. Le-teh pa dotični nima, saj ima karizmo ananasa, ki leži na trgovinski polici. Dolgočasen, brezizrazen, na začetku kariere tudi sramežljiv in impulziven hkrati... Njegovi daljši mastni lasje, speti v čeladast čop in njegov krompirjast nos, ki se je nadvil nad tenke, brezizrazne ustnice ni z ničemer nakazoval na kakšen lepotni ideal.
Le pisanja željnim medijem (v prvi vrsti "aristokratskim" angleškim) se je zdelo, da lahko tenis dobi personifikacijo ideala, ki "naj bi" predstavljal to vzvišeno igro, v njenih začetkih namenjeno le igralcem bolj ali manj "modre" krvi. Pri njegovi teniški karieri je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da je šlo za menjavo generacij in v prvih letih ni imel dejansko nobene konkurence. Senzacij željni mediji so takoj pograbili priložnost in se na veliko razpisali o neverjetnem mladeniču, ki mu je bil lopar položen že v zibelko (upam, da se ni z njim že rodil, to bi bilo nemara preveč za njegovo mater). Uspehi so se vrstili, športne pa tudi bolj ali manj rumene rubrike so se polnile s članki o Švicarju in ga opisovale s superlativi.

Ne vem, verjetno imajo množice čredni nagon in potrebuejo nekoga, ki ga lahko občudujejo, se poistovetijo z njim, ga vzamejo za vzornika ali celo duhovnega (škoda, da ni šel v politiko) vodjo. Tako so pograbile kost, ki so jim jo vrgli mediji željni čim večje naklade ali gledanosti in saga se je začela. Bela barva je zopet prišla "v stil", puloverji in jopice okoli ramen so bili spet "in", umirjeno pitje raznih vodic je postalo samoumevno... Pozabljeni so bili izpadi iz začetka kariere (razbiti loparji in preklinjanje so bili takrat stalnica), tudi pričeska se je počasi, a vztrajno, skrajšala in postala nekakšna antična prispodoba "idealne" ureditve naglavnih izrastkov. Celo nos se je nekako uskladil z novo podobo in v kombinaciji s skrbno izbranimi kosi oblačil prestižnih znamk (ki že sama po sebi "naredijo" človeka) in naučenimi vzorci obanšanja ter všečnega leporečja (ne moremo pa mu zanikati multilingvističnih sposobnosti) je nastal nekako bolj všečen mladenič - kakor za koga, seveda. Celo svojo blagovno znamko "RF" si je omislil, ki jo uspešno trži še danes. Kakorkoli že, skoraj vsaka starka je tako vedela, kdo je to švicarski maestro.

A prišla je "kazen": nekje na Malorci se je stric odločil, da bo iz nečaka ustvaril neverjetno teniško orožje, ki bo sposobno premagati "najboljšega med najboljšimi". Skromen, bolj vase zaprt fant, a prijazen, lepih (v primerjavi z maestrom neprimerno skladnejših) obraznih potez. Njegov stil je bil veliko manj izrazen a zato toliko bolj naraven, sproščen. Morda nekoliko preveč bojevniški imidž, ki pa se mu je v najstniških letih podal. A bolj kot to, so njemu v prid govorili njegovi rezultati, ki so bili za najstnika (pri 17-ih je bil že popolnoma fizično zrel za najboljše uspehe, le nekaj izkušenj mu je še manjkalo). Njegov stil je bil ubijalski, s surovo močjo in vztrajnostjo pa tudi s točnimi udarci z obeh strani. Še posebej je izstopal zaradi dejstva, da igra z levo roko - ki pa ni njegova "naravna", ampak jo je začel uporabljati načrtno, ravno zato, da bo bolj neugoden nasprotnik za veliko večino desničarjev v teniški karavani. Pri dobrih 17-ih letih je tako že prvič premagal velikega maestra in nakazal, da mu bo trd oreh v karieri, in tudi, da bo eden največjih v svetu tenisa. Pa bodi dovolj o tem mladeniču, ki je pravkar dopolnil že 29 let in medtem osvojil 14 turnirjev za Grand Slam in je tako le še za 3 oddaljen od švicarjevega rekorda. Če zaradi stila igranja in verjetno tudi genskih predispozicij ne bi bil izpostavljen pogostim poškodbam, bi ta rekord z lahkoto že pred leti dosegel in presegel.
Najbolj impresiven pa je pogled na medsebojno razmerje zmag in porazov med njim in Federerjem, ki znaša 23 proti 10, kar pomeni, da je Španec dobil kar 70% (!) vseh dvobojem s Švicarjem. Tega dejstva mu mnogi - tako privrženci Fedexa, kot tudi teniški laiki - ne morejo oprostiti, saj je popolnoma zasenčil njihovega junaka in ga domala osmešil ter pripeljal celo do solz ko več ni vedel, kaj naj stori, ko tudi na sveti travi v Wimbledonu (kjer naj bi bil nepremagljjiv) ni več našel recepta za španskega matadorja. Ta je ob vsem tem ostal povsem isti, kljub vsem uspehom in medijski izpostavljenosti (da, tudi on snema reklame in vpliva na silne množice po vsem svetu, mimogrede: oglašuje uro, ki je vredna več kot 500.000 € !) se ni spremenil v nobenem pogledu (no, morda se je naučil kakšen tuj jezik več).
Če že ne drugega, je pokazal, da tudi ustvarjeni miti o "vzvišenosti" in nepremagljivosti niso nič drugega kot potreba medijev in množic po mesiji, ki bi jim bodisi povišal naklado bodisi pomenil beg pred krutim vsakdanjikom.

Toliko, kot protiutež (po mojem) nekoliko pretenciozno in enostransko naravnanemu članku, ki si je "zaslužil" pogled še iz druge, bolj tuzemske in realne perspektive.