2. Ko te enkrat piči kača, se bojiš zvite vrvi. Torej, podjetja, če le gre, ne gredo več na golo zaupanje, na lepe oči. Če pač predolgo časa hraniš parazita, crkneš sam. Zdaj denimo obrtniki zahtevajo (vsaj delna) predplačila, zanje sicer ponujajo tudi popuste. Dobavitelji se bolje zavedajo tveganja, bolje se zavarujejo.

Tole mi sicer je in bo uganka. V firmi imamo domače in tuje dobavitelje.
Domači praktično vsi zahtevajo predplačila (kljub temu, da ima naše podjetje že dolgoletno A++ boniteto).
S tujimi ni problema. Pošljejo robo in za njo še račun s 30 dnevnim plačilnim rokom.

Glede neplačnikov sem kot programer spletnih strani zadevo rešil v mesecu dni.

Če po mesecu dni ni bilo denarja sem spletno stran izklopil...

J*$&t ga, ostal sem brez denarja, imel pa sem zadoščenje. Ko pa so panično nakazali denar sem pa stran zopet vklopil.


Drugače pa ni vse tako črno. Samo penzionistov ki rabijo spletno stran za oglaševanje 10 apartmajev v Dalmaciji in bi zanjo plačali 50 EUR in škatlo jajc se izogibajte.

Poleg drvečega »Cerar – Židan – Erjavec« vlaka je na koncu tunela žarek svetlobe, ki ga dajejo nove volitve in upanje, da nikoli več ne bomo imeli tako antipodjetniško naravnane vlade, ki omogoča javnem sektor in tistim, ki ne delajo več, teroriziranje ostanka države. Imeli smo različne vlade, le ta je javno določila ključ za plenjenje države - “SMC Mira Cerarja dobila tri, SD in Desus pa po enega«. Le mimogrede, kaj se danes dogaja s profesorji – plenilci, ki niso v duhu dobrega gospodarja skrbeli za interese delodajalca?

praktični primeri ki jih jaz poznam pa kažejo ravno nasprotno sliko. Ko ima nekdo veze in poznanstva seveda tudi nepošten denar, plačuje takšne usluge zavlačevanja in še kaj več. Sistem je samozadosten in obrnjen vstran od tistih, ki pošteno delajo in živijo. Takšno je ogledalo s terena !