G. Olaj. Tudi podjetniki s(m)o ljudje. Eni pač delujejo bolj počasi, na hlape, drugi pa imajo turboplnilnike ali bokser motorje ali pa preprosto so na visokih obratih. Vsi delujemo nek določen čas pod visoko obremenitvijo, vendar tako vseskozi ne gre.

Torej, morda je foteljaš bolj ležeren, pa ima več časa za družino. Bog daj, da je tako, ker potem je njegova družinska sredina bolj urejena. Tudi to je danes velik uspeh.

Uspeh je v tem, da združuješ vse poklicne in družinske vidike življenja ter da ostaneš čim dlje zdrav, da si tako še naprej koristen.

Podjetništvo je danes vse in hkrati nič. Je pač način realizacije my own way, ki je lahko ali pa ne palica z dvema koncema. Nič ni absolutno v materialno podjetniškem svetu.

Zatorej sem na stališču: podjetništvo da, vendar vse skupaj je relativno... Tudi jamranje foteljašev je lahko oblika "ventiliranja".

Znanec, uspešen podjetnik z delovno knjižico staro več kot 40 let let (moja je še starejša), nam je v podjetniškem krogu povedal zgodbico iz podjetniškega inkubatorja, ko je čakajoč poslovnega partnerja po naključju srečal golobradega mladca, ki dela kot podjetniški svetovalec (ali pospeševalec) v tukajšnjem podjetniškem StartUpu. Mladenič mu je vehementno pojasnil »vse« o podjetništvu in poslovnih priložnostih, espejih in doojih, davkariji, stroških dela, o Sloveniji kot idealnem okolju za poslovne izzive, slovenskem podjetniškem raju...

Dule. Dober tekst le z drugim odstavkom si pihnil mimo. Vseeno boš moral sesti v letalo in se iti trgovca za svoje blago. Se bojim da si bil pri omenjeni večerji samo figura. Tako to gre pri medsebojnih srečanjih veleposlanikov. Tisti za posel imajo drugo poimenovanje. Si pa vsaj izkoristil namenjeni ti čas. Tudi to šteje za boljši osebni občutek.

Svet vodi morda nekaj desetin največjih korporacij, ki mimogrede nastavljajo tudi politike in verjetno posredno odločajo tudi o usodi start-upov. V Sloveniji smo uničili vsa velika in večja podjetja, ki bi bi bila lahko ob drugačnem razpletu okoliščin korporacije, tako, pa so končala v tajkunskih polomijah. Slovenija nima prave strukture gospodarstva, nima več kaj dosti nosilcev razvoja in kapitalsko močnih velikih podjetij za katera bi lahko delala mala in mikro podjetja. Po mojem je nada, da se bomo izvlekli s start upi bolj lažno upanje, kot kaj resnega. Če država ne bo vzpostavila prave klime za tuje in domače investicije in zagon ne bo 100% nič od vsega. Zdaj dela po mojem ravno nasprotno, še privatizacijo zelo očitno zavira tam kjer ne bi bilo treba.

ko si zdrav imaš 1000 problemov, ko si bolan samo enega, pa na zdravje Dušan...

Strinjam se z vsako zapisano besedo tega komentarja. Le, da so FOTELJAŠIi na katere se mislil jaz, tisti, ki si ob tem, da so zleknjeni, jemljejo pravico za svoje težave kriviti druge. Kolikor daš, toliko dobiš.

Marketing je čudna ( čudovita ) zadeva. Seješ na enem mestu, žanješ čisto drugje. Tako kot po teoriji kaosa tista zgodba z mahanjem s krili komarja v Tokiu......

Zdravo.
Absolutno foteljaši, kot jih opisujete (tiste, ki stalno krivijo državo ali druge za svoj neuspeh), že na srednji rok izpadejo iz (relevantnega) podjetniškega sveta. Morda po naključju (kao nek start up - torej podjetniški up) pridejo noter, doživijo svojih 5 minut pozornosti, vendar podjetniški svet je več kot rekreativni šport.
OK, kakorkoli gledamo na Slovenijo, deželo dveh ali treh hitrosti, vedno v nečem preseneča: posamezniki zmorejo svetovne rezultate, na kolektivni ravni pa še rastemo, morda za nas podjetnike gre vse skupaj prepočasi, ampak kaj čmo. Karkoli si mislim o naših stalnih in ponavljajočih težavah (zlasti s politiko in javno upravo), je "pod črto" Slovenija še zmeraj lepa dežela za (privat) življenje. Vsak naj nekaj naredi za njen boljši jutri, pa bo... po Kennedyjevsko!

Cenim prispevke podjetnikov z dolgoletnim stažem, ki imate kaj pokazat. Vaši prispevki temeljijo na lastnih izkušnjah, to ni teorija in to nekaj pomeni.
Ja, lastno znanje je nadražje, pa vendar najbolj učinkovito, če si iz pravega testa.
Tisti, ki preživijo, niso nujno najinteligentnejši ali najmočnejši. So tisti, ki se najbolje prilagajajo spremembam."
Charles Darwin
"Za uspeh ni nobene skrivnosti. Je rezultat priprav, težkega dela in učenja iz lastnih napak."
Colin Powell
Dušan Olaj je iz pravega testa, prisoten povsod, pozitivno naravnan do sebe in do okolja. Spremljam in učim se od takšnih osebnosti. V tej smeri se moramo preusmeriti Slovenci.
Vesel sem, da sem bil pred leti z njim vikend v Beogradu na maratonu. Kotalili smo se po ulicah Beograda z downhill revolution in opozorili na Slovenijo, torej samo malo korajže,vztrajnosti, pozitivnosti in svojega časa in si uspešen dolgoprogaš.

Končno nekdo ki si je upal povedati to kar že nekaj časa razmišljam tudi sam, pa mi vsi pravijo da sem kreten: tale moda s starupi ni tek na dolge proge, ampak samo nov slovenski biznis. Kot Amway in Herbalife. V Slovenijo vse pač pride z malo zamude.
Od lesenih rogov s podstavki in nekih lesenih zvočnikov za iphone ne bo kruha. Niti ne bo višjega BDPja. VEčina slovenskih kao startup idej spada bolj v kategorijo "poslovna darila" ne pa v resen biznis, ki bo rešil državo.

Vse zajeto v tem zapisu! Še enkrat, kdor ne verjame, da iz malega raste veliko in da potrebujemo skupnost ter sodelovanje družine je čisto za luno! Naj gre malo v Avstrijo ali Italijo (ni treba daleč, vsaj to), da vidi kam prideš, če sodeluje družina in če sodeluje skupnost.
Tudi kar imam jaz izkušnje je pri nas zgolj vse zajeto v trenutnem "užitku", se pravi koliko plačaš ta trenutek, da lahko jaz najamem drag avto za čez praznike in zagonim ta del zaslužka, si dam neko lastno veljavo s takim bizarnim ravnanjem! S takim odnosom ni napredka in ni skupnosti! Pa da ne bo pomote, pri nas celotna družba (razen nekaj svetlih izjem) tako razmišlja! penziči čepijo v svojih prevelikih hišah in stanovanjih, katere ne morejo pokriti s svojo penzijo in jamrajo, delavno ljudstvo, srednjih let čaka na zapuščino in objokuje čase Juge, ko so se v službi pripravljali na popoldansko delo okoli hiše, sedaj se pa morajo delati da delajo! In mladi, ki so popolnoma brez perspektive tisti del, ki ne morejo prepričati staršev v neko skupno pot in vlaganje (saj nihče drug ne verjame vanje, pa povečini tudi starši ne), stari starši pa jih gledajo kot sovražnike, ki samo čakajo, da se dokopljejo njihove zanemarjene hiše/stanovanja, ki ga sami ne morejo več vzdrežvati, da pa ponudijo neko sodelovanje mladi generaciji pa tudi ne! In imamo en krasen začaran krog egoizma in revščine ter na drugi strani navideznega standarda, ki pa ni realen! In smo vsi revni in bedni, ker si ne želimo sodelovanja temveč zgolj trenutno zadovoljstvo oz. še bolje raje vidimo da nam gre vsem slabo, kot a da bi nam šlo dobro!