Pokojninski sklad je v milijardni izgubi in luknja v tem skladu se polni iz proračuna. Vsako vplačevanje v ta sklad je tudi dvorezni meč. V najslabšem primeru nam starejšim preostane isto kot malo bolj ambiciozni mladini. Migracija v (toplejše) kraje z najmanj 50% nižjimi življenskimi stroški in davki. Vsi pač nimajo podjetij in treh hiš in dveh stanovanj za oddajanje v starih letih. Sicer pa kdo jih bo sploh najemal v demografsko kvalitetno opustošeni državi, kjer "možgane" nadomeščajo NKV prišleki, ki pa tako in tako prej ali slej dobijo socialna stanovanja. Bo še pestro!

Mogoče bi bilo v kolumno smiselno bolj jasno zapisat, da je vrednost, ki bi bi morala biti v pokojninskem sistemu, v podjetju.

In prav podjetje je vir za za rento. Recimo tako, da ga prodaš. Potomci pa se že znajdejo po svoje.

Poznam podobno zgodbo; oče ima sina oba sta priznana na svojem področju in kompatibilna po stroki. Sin je zaposlen izven deloma družinskega podjetja s stabilnim delavnim mestom v stroki, oče direktor podjetja v katerem ima precejšen delež. Prenos se ne zgodi, ker bi lahko sin "izvedel" za nekdanjo očetovo zvezo
z eno od zaposlenih. Sin sicer ima namige za to se pa ne vtika, ker očeta preveč spoštuje. Čas teče....avoritete se slej ali prej poslovijo in maske padejo.

Nekateri podjetniki so zadevo že izpeljali tako, da so naslednikom podarili na primer 90-odstotni lastniški delež v podjetju, desetino pa prodali.
...
Vendar: ustanovitelj bo za 10 odstotkov vrednosti plačal davek na kapitalski dobiček

Davek se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po dvajsetih letih imetništva.

Podjetja, ki se prenašajo med generacijami, so običajno v lastništvu dolga leta.