In tudi država bi lahko svoje institucije razporedila ob cestnem križu, v informacijski dobi res ne rabijo vse biti pod ljubljanskim gradom.

Birokracija rojeva birokracijo.
V eri digitalizacije jim lahko damo na voljo sodobnejše informacijske komunikacije, pa bodo nekateri še vedno vztrajali pri tipkanju in papirniškem poslovanju. Počasnost, kompliciranje in togost jim odgovarja, saj imajo potem dalj časa več dela in je potrebnih več sredstev in ljudi oz. obstoječi so nepogrešljivi. Tako se mrcvari ljudi in meče denar skozi okno.

Prometne komunikacije tudi spadajo v domeno strateškega načrtovanja razvoja države (podobno energetika..), koristi za gospodarstvo in družbo pa so posredne in neposredne. V članku je na tapeti (ne)prisotnost, (ne)kakovost in (ne)premišljenost tega ravnanja. Seveda ni toliko kriva neka državna uradnica, kot njeni šefi in šefice. Vemo, kdo blokira reforme in preferira »status quo".

Drugi tir? Seveda, absolutno, toda v taki odtujeni in zbirokratizirani,v tako razdvojeni in spolitizirani državi je to težko. Zaupanje vanjo (v ožjem smislu besede) je na izredno nizki ravni. Vse bolj smo zadolženi in vse manj konkurenčni, privatizacija državnega premoženja pa je prepočasna. Tako smo danes pogosto celo v situaciji, ko bi najraje ne naredili nič, samo da ne bi redili barab…