Verjamem, da bo njena matična fakulteta v kontekstu akademske integritete zadevo ustrezno proučila in po potrebi ukrepala.

Rad berem avtorje s smislom za humor

Avtor je pozabil omeniti, da to ni samo slovenski problem. Nastane pa zato, ker boljse objektivne ocene kot je Thomson-Reutersov indeks, pac nimamo. Brez tega ostane deljenje denarja samo po vezah.

Onega prijatelja iz uvoda pa ne razumem - ce je njegov izum tako dosti vreden (ne samo v njegovi glavi) potem se bodo podjetja gotovo stepla za licenciranje in proizvodnjo (lahko jim pa licenco da tudi zastonj, ce mu ni do tega da bi se sam sel biznis).

Tako da izhodisce clanka je malo mimo.

Prav tako je moj prijatelj, magister strojništva, razmišljal o svoji doktorski disertaciji. Mimogrede mi je naklamfal, da bo za 20% dvignil izkoristek neke naprave, a tega brez razmeroma dragega eksperimenta ne more dokazati. Seveda sem mu hotel pomagati in sem ga napotil na nekaj proizvajalcev podobnih naprav, ki bi tako izboljšavo z veseljem sprejeli in mu zagotovo dali kak tringelt za inovacijo. Pa se je samo akademsko izmuznil, da ga to v praksi pravzaprav ne zanima, gre le za publiciranje njegove disertacije, ki naj bo čim bolj verodostojna. In tako bo za verodostojnost zbral nekaj mnenj organizacij/podjetij, ki bodo menile, da je to super in oh in sploh, a nimajo denarja za preskus. In bo volk sit in koza cela. (Mimogrede, ker področje dobro poznam, vem, da si je tistih 20% izkoristka enostavno izmislil in da se proizvajalci, ki jih poznam, trdo mučijo za vsako desetinko % izkoristka.)
Skomignil sem z rameni in obupal nad njim, njegovim doktoratom in raziskovalci nasploh. Če je smisel in namen raziskovanja objavljanje (z izsledki nepotrjenih) tez in disertacij, potem živimo na luni. "Akademska" sfera, pa naj bo družboslovna ali naravoslovna, se je zapletla v dokazovanje lastne potrebnosti.

[bc123a]
Avtor je pozabil omeniti, da to ni samo slovenski problem. Nastane pa zato, ker boljse objektivne ocene kot je Thomson-Reutersov indeks, pac nimamo. Brez tega ostane deljenje denarja samo po vezah.

Onega prijatelja iz uvoda pa ne razumem - ce je njegov izum tako dosti vreden (ne samo v njegovi glavi) potem se bodo podjetja gotovo stepla za licenciranje in proizvodnjo (lahko jim pa licenco da tudi zastonj, ce mu ni do tega da bi se sam sel biznis).

Tako da izhodisce clanka je malo mimo.

Imamo boljšo metodo: neposredna vlaganja in donacije. Primer, malo severno od nas, v Gradcu: Na tehniški univerzi izvajajo crash teste avtomobilov. Tak test stane čez prst okrog pol milijona. In če izvedeš enega, dva na dan ...

Jaz pa razumem onega prijatelja. Ve, da bi v praksi zadeva padla v vodo. Torej bo rajši malo pojamral, da ni vlagatelja, in bo raje počakal na tista lepa sredstva iz proračuna, za katera te nihče kasneje ne bo vprašal, ali se je iz tvojega projekta kaj izcimilo ali ne.

Če tako pogledaš (znanost v SL danes = larpurlartizem), je vse logično in deluje.

Ta vaš prijatelj se najbrž zadovoljuje s tem, da ima predal poln rešitev, ki so primerne za trg, ampak trg raziskovalcev ne zanima. Zanimajo jih točke, kot ste zapisali, s katerimi si bo kupil "akademski prestiž"....

Meni osebno se zdi to popolnoima sprevrženo, saj je njegova plača plod davkoplačevalskih žuljev, ki se trudijo nareiti kaj za svojo plačo. Njemu tega očitno ni treba, saj je s tem kar počne, popolnoma zadovoljen. Pa da se razumemo : ni on kriv, da je temu tako, saj ga k temu sili sistem ! Če pa bi se obnašal malo bolj tržno, bi verjetno njegovo ime že izvedeli iz Supervizorja. Katera pot je prava ?

Zagovarjam, da naj vsak raziskovalec svoj patent iz fakultete pelje v gospodarstvo, tako naredi novo prosto mesto mladega raziskovalca, sam pa naj s pomočjo kolegov, ki so izšolani za prodajne veščine, poišče VC in ustanovi podjetje, ki bo potem z veseljem financiralo ustavnovo iz katere je prišel... Tako bo krog sklenjen in ne bomo imeli zaprašenih razvijalcev, dosmrtnih profesorjev, ki ne prepuščajo svoje katedre tudi takrat, ko že dolgo niso več pri stvari itd... Tako bodo tudi študenje poslušali vedno nove profesorje, ki bodo željni dokazovajna, da je njihovo znanje bolj uporabno v realnem življenju kot od njihovih konkurentov.
Kolikor vem, pa je težava v Sloveniji v tem, da lastnik patenta ni dotični dr XY ampak fakulteta, ki mu je za razvoj patenta priskrbela ustrezna razvojna orodja... Morda pa velja na tem področju kaj spremeniti, da se bo temu dr XY splačalo odpreti lastno podjetje in izstopiti akademskih vod ?

Če se to ne zgodi izgubimo vsi, seveda pa se nam navadnim državljanom računi in davki zaradi večdesetletnega zimskega spanja veleumov, le še povečujejo.

Mi vsi skupaj pa nič!

Na kateri fakulteti je bilo to ? Saj je vseeno, saj so povsod isti "vatli" v uporabi....

[GV-3361]
Prav tako je moj prijatelj, magister strojništva, razmišljal o svoji doktorski disertaciji. Mimogrede mi je naklamfal, da bo za 20% dvignil izkoristek neke naprave, a tega brez razmeroma dragega eksperimenta ne more dokazati. Seveda sem mu hotel pomagati in sem ga napotil na nekaj proizvajalcev podobnih naprav, ki bi tako izboljšavo z veseljem sprejeli in mu zagotovo dali kak tringelt za inovacijo. Pa se je samo akademsko izmuznil, da ga to v praksi pravzaprav ne zanima, gre le za publiciranje njegove disertacije, ki naj bo čim bolj verodostojna. In tako bo za verodostojnost zbral nekaj mnenj organizacij/podjetij, ki bodo menile, da je to super in oh in sploh, a nimajo denarja za preskus. In bo volk sit in koza cela. (Mimogrede, ker področje dobro poznam, vem, da si je tistih 20% izkoristka enostavno izmislil in da se proizvajalci, ki jih poznam, trdo mučijo za vsako desetinko % izkoristka.)
Skomignil sem z rameni in obupal nad njim, njegovim doktoratom in raziskovalci nasploh. Če je smisel in namen raziskovanja objavljanje (z izsledki nepotrjenih) tez in disertacij, potem živimo na luni. "Akademska" sfera, pa naj bo družboslovna ali naravoslovna, se je zapletla v dokazovanje lastne potrebnosti.

100% drži

Še malo "Off topic"

Ravno zaradi takih prebliskov, ki se posebej pogosto pojavljajo tudi v tem časopisu sem urednikom Financ že davno predlagal tehničnega recenzenta. Pa imajo ušesa zamašena. Zato velikokrat beremo o dosežkih, ki presegajo meje znane fizike.

"Akademska" sfera, pa naj bo družboslovna ali naravoslovna, se je zapletla v dokazovanje lastne potrebnosti.

V tem stavku je povedano vse.

jao, kakšen prazen članek.

Tako slovensko, samo jamranje, pa nobena rešitve...

Ne pada samo naklada Financam, temveč tudi raven objav...

Na mojem področju se ne da s spretnim tangiranjem revij izboljšati svoje točke. Vsak ve, da se mora za objavo v višji reviji objaviti znanstveni članek na precej višjem nivoju. In argument, da je sistem preveč kompliciran, morda več pove o piscu kot o sistemu. H-index vsak razume, vsak, ki razume pojem citiranja. In H index avtorja članka je pač 0.

Ne vem, kako je na področju podjetništva oz. družboslovja nasploh, na naravoslovju (vsaj za moje področje to velja) so top 10 raziskovalci tudi zares top. Gotovo sistem ni popoln, kot ni noben. Je pa precej boljši način kot veze in poznanstva, ki ima sicer domovinsko pravico pri nas.

Vse ostalo je pa jadikovanje nezadovoljnih (beri: manj uspešnih).

[GV-3361]
> [bc123a]
> Avtor je pozabil omeniti, da to ni samo slovenski problem. Nastane pa zato, ker boljse objektivne ocene kot je Thomson-Reutersov indeks, pac nimamo. Brez tega ostane deljenje denarja samo po vezah.
>
> Onega prijatelja iz uvoda pa ne razumem - ce je njegov izum tako dosti vreden (ne samo v njegovi glavi) potem se bodo podjetja gotovo stepla za licenciranje in proizvodnjo (lahko jim pa licenco da tudi zastonj, ce mu ni do tega da bi se sam sel biznis).
>
> Tako da izhodisce clanka je malo mimo.

Imamo boljšo metodo: neposredna vlaganja in donacije. Primer, malo severno od nas, v Gradcu: Na tehniški univerzi izvajajo crash teste avtomobilov. Tak test stane čez prst okrog pol milijona. In če izvedeš enega, dva na dan ..

To ni ravno znanost, ampak visokotehnoloski inzeniring, in morda bi to lahko delalo zasebno podjetje z nekaj doktorji znanosti. Meni se zdi to, da univerza dela crash teste, bolj nelojalna konkurenca, kot pa dobra praksa.