Izbrani forum: Glavni forum
Izbrana tema: članek V polemiki o razvoju infrastrukture tudi komisarka Violeta Bulc
Strani: 1
sporočil: 5
K zapisom o strategiji razvoja prometne infrastrukture dodajam
nekaj dejstev in misli. Za finančno perspektivo 2014-2020 ima
Evropska komisija predvidenih 26,25 miliard € sredstev, kar v
primerjavi z 8 milierdami € iz obdobja 2007-2013 pomeni več kot
potrojitev. Veliko denarja, a manj, kot je potreb, zato je potrebna
prioritizacija - in ta poteka.
V okviru programa CEF (Connecting Europe Facility) je 9 prometnih koridorjev. Preko posameznih držav jih poteka različno število (Nemčija (6), Avstrija, Francija, Italija (4), Belgija, Češka republika, Madžarska, Nizozemska, Slovaška republika (3), preko Slovenije pa 2: Baltsko-jadranski in Mediteranski koridor.
Cilj razvoja je vzpostavitev prometnih storitev, ki bodo sposobne podpirati povečano povpraševanje in sicer ob visoki kakovosti in varnosti ter ob znižanih emisijah ogljika. Prioritetno naj bi znotraj koridorjev obravnavali zlasti večje čezmejne projekte in odpravo prometnih ozkih grl na jedrnem omrežju in koridorjih. Pri tem imajo države, ki so upravičene do kohezijskih sredstev, za pripravo projektov iz programa na voljo 85-odstotno sofinanciranje (ostale 50-odstotno), enako za dela na železniški infrastrukturi (druge na tej za čezmejne projekte 40%, za ozka grla 30% in za ostale projekte v skupnem interesu 20%), enako za notranje vodne poti, povezave do pristanišč in letališč in številna druga dela, 20% pa npr. za zmanjševanje hrupa na železnicah, tovorne transportne storitve in varna parkirišča na jedrnem omrežju).
Ključno je, kakor je navedeno tudi v prispevku komisarke Violete Bulc, da morajo podlage za odločitve o financiranju pripraviti države same, metodologijo odločanja z merili in s časovnicami pa za odločanje Evropske komisije za vsak prometni koridor pripravljajo pooblaščena svetovalna podjetja. Pri tem zasledujejo osnovne cilje, ki jih transport ima kot generator razvoja v širšem smislu, zato naj bi dodeljevanje sredstev ne potekalo toliko po geografskem načelu, temveč predvsem glede na učinke, ki so z uresničitvijo projektov predvideni. To seveda predstavlja priložnost, a po drugi strani tudi nevarnost: države, ki projektov ne bodo imele pripravljenih oziroma jih ne bodo predložile v rokih, bodo prejele (še) manj sredstev, kot bi jih po drugačnih ključih.
Navedeno za Slovenijo predstavlja velik izziv. Terja pospešeno delo vseh udeleženih od vlade in ministrstva do podjetij in ustanov, ki sodelujejo po njegovem naročilu. Samozadostnosti si, če želimo razviti Evropi vsaj slediti (ko bi jo le bili celo sposobni dohitevati) namreč ne smemo privoščiti, še manj za Slovence tipične neenotnosti v nastopanju v tujini. Merila in tempo nam namreč glede sofinanciranja določajo drugje. In roki so tu.
Bi pa bilo doma za uspešno pripravo in izvedbo projektov potrebno storiti kar največ za neodvisnost stroke od dnevnopolitičnih razmer, obenem pa tudi za določitev meril uspešnosti in odgovornost vključenih v te, za Slovenijo tako pomembne projekte.
V okviru programa CEF (Connecting Europe Facility) je 9 prometnih koridorjev. Preko posameznih držav jih poteka različno število (Nemčija (6), Avstrija, Francija, Italija (4), Belgija, Češka republika, Madžarska, Nizozemska, Slovaška republika (3), preko Slovenije pa 2: Baltsko-jadranski in Mediteranski koridor.
Cilj razvoja je vzpostavitev prometnih storitev, ki bodo sposobne podpirati povečano povpraševanje in sicer ob visoki kakovosti in varnosti ter ob znižanih emisijah ogljika. Prioritetno naj bi znotraj koridorjev obravnavali zlasti večje čezmejne projekte in odpravo prometnih ozkih grl na jedrnem omrežju in koridorjih. Pri tem imajo države, ki so upravičene do kohezijskih sredstev, za pripravo projektov iz programa na voljo 85-odstotno sofinanciranje (ostale 50-odstotno), enako za dela na železniški infrastrukturi (druge na tej za čezmejne projekte 40%, za ozka grla 30% in za ostale projekte v skupnem interesu 20%), enako za notranje vodne poti, povezave do pristanišč in letališč in številna druga dela, 20% pa npr. za zmanjševanje hrupa na železnicah, tovorne transportne storitve in varna parkirišča na jedrnem omrežju).
Ključno je, kakor je navedeno tudi v prispevku komisarke Violete Bulc, da morajo podlage za odločitve o financiranju pripraviti države same, metodologijo odločanja z merili in s časovnicami pa za odločanje Evropske komisije za vsak prometni koridor pripravljajo pooblaščena svetovalna podjetja. Pri tem zasledujejo osnovne cilje, ki jih transport ima kot generator razvoja v širšem smislu, zato naj bi dodeljevanje sredstev ne potekalo toliko po geografskem načelu, temveč predvsem glede na učinke, ki so z uresničitvijo projektov predvideni. To seveda predstavlja priložnost, a po drugi strani tudi nevarnost: države, ki projektov ne bodo imele pripravljenih oziroma jih ne bodo predložile v rokih, bodo prejele (še) manj sredstev, kot bi jih po drugačnih ključih.
Navedeno za Slovenijo predstavlja velik izziv. Terja pospešeno delo vseh udeleženih od vlade in ministrstva do podjetij in ustanov, ki sodelujejo po njegovem naročilu. Samozadostnosti si, če želimo razviti Evropi vsaj slediti (ko bi jo le bili celo sposobni dohitevati) namreč ne smemo privoščiti, še manj za Slovence tipične neenotnosti v nastopanju v tujini. Merila in tempo nam namreč glede sofinanciranja določajo drugje. In roki so tu.
Bi pa bilo doma za uspešno pripravo in izvedbo projektov potrebno storiti kar največ za neodvisnost stroke od dnevnopolitičnih razmer, obenem pa tudi za določitev meril uspešnosti in odgovornost vključenih v te, za Slovenijo tako pomembne projekte.
Strani: 1
