Strani: 1

anon-317028 sporočil: 30.415
[#2468778] 30.10.14 05:09
Odgovori   +    11
Zadnja sprememba: anon-317028 30.10.2014 05:14
Vlada naj upošteva Reaganovo varianto. Vsem zaposlenim v javnem sektorju se zmanjšajo plače "za 30% razen gasilcem, policistom, vojakom in medicinskim sestram, potem pa kdo gre štrajkat se ga odpusti in zamenja s sedaj brezposelnim" je predlagal »BilderbergIlluminati« na 24 ur. Predlog bi nadgradili. Torej, namesto znižanja plač se gasilcem, policistom, vojakom in medicinskim sestram plače zvišajo za 10%. Po takšnem predlogu vlade se "štrukli" in njihovi sindikati pri branjenju privilegijev birokratov, zdravnikov, učiteljev ter ljudi, ki delajo v različnih nepotrebnih agencijah, ne bi mogli skrivati za hrbti medicinskih sester, policistov, gasilcev in vojakov, kot je povedal Akrapovič. Boljše rešitve ni. Boljšega predloga se ne da izpiliti.
anon-277212 sporočil: 13
[#2468932] 30.10.14 11:10
Odgovori   +    3
Je*ale vas medicinske sestre in policisti! Mar ne obstajajo druge referenčne skupine za primerjavo?

Medicinskim sestram je bilo v zadnjih letih že nekajkrat "izpogajano" (beri izsiljeno!) povišanje ugodnosti, od izhodiščih plačnih razredov do upoštevanja obremenjenosti in opravljanja del, ki jih "ni v opisu". In zakaj? Ker bi se njihova stavka nepopravljivo odrazila na vsakdanjem življenju: vse zdravstvene storitve bi obstale zaradi njihove vsemogočnosti - od menjave rol papirja za brisanje rok, do vodenja zdravstvenih kartotek in asistiranja zdravnikom. Res, da je njihovo delo morda obsežnejše od npr. učiteljskega (ki je mimogrede mnogo prevrednoteno in zaščiteno, a saj o tem piše članek), vendar je po strokovnosti in odgovornosti daleč od dela zdravnika, ki je zaradi tega tudi bolje "nagrajen" (je?!) v obliki višjih izhodiščnih plač. Če kdo misli, da lahko sestra samostojno opravlja zdravnikovo delo, je očitno podlegel javni in medijsko podprti kampanji o vsemogočnosti in vsesplošni usposobljenosti medicinskih sester. Realnost je povsem drugačna: če pacient ure nebogljen čaka na poziv sestre, da lahko vstopi v ambulanto, ob tem pa ga ta še zviška ošvrkne s pogledom, je sicer razumljivo "strahospoštovanje", ki ga sestre uživajo v očeh plebejske večine. Vendar bi lahko vsakdo z malo truda in tehtnega razmisleka ugotovil, da je njegovo življenje dejansko "v rokah" zdravnika in ne sestre. Zdravnik se je za to tudi dolgotrajno usposabljal in navsezadnje je za svoje delo tudi odgovoren (kako je s tem v praksi je druga zgodba). Dejstvo pa je, da je delo sester ovrednoteno previsoko. Že res, da v zdravstvu ni denarja (je, le porablja se netransparentno!), vendar delati uravnilovko in skoraj izenačevati plače sester z zdravniškimi plačami je popolnoma socialistični prijem, ki poleg splošne demotivacije zaposlenih odvrača tudi potencialni uspešni zdravniški kader oz. ga preusmerja v tujino, kjer bo za nas za vedno izgubljen.
Skratka: plače medicinskih sester pri nas v primerjavi z zdravniškimi niso prenizke, še več: če jih primerjamo z drugimi skupinami in gospodarstvom, so že kar "nesramno" visoke. Pa da ne bo kdo spet omenjal nekih osnovnih plač sester brez diplome in staža ter dodatkov, česar v praksi ni oz. je prisotno le prve mesece zaposlitve. So seveda izjeme (kot povsod), vendar so za svoje delo tudi ustrezno nagrajene oz. plačane. Če pa kdo misli, da temu ni tako, naj žrtvuje svoja najboljša leta za študij medicine in se potem po letih specializacij in dodatnega izobraževanja preizkusi v koži zdravnika. Vsi isti, vsi enakopravni? Morda enakopravni, vendar vsekakor ne isti in ne isto sposobni in usposobljeni! Zato prosim: mediji, nehajte podpihovati to vsemogočnost sester, saj je le-ta le v njihovem številu oz. deležu prisotnosti v vsakdanjem življenju.

Policisti pa so tako in tako poglavje zase: če izvzamemo redke izjeme, gre v veliki večini za nizko izobražen kader, kateremu glavna naloga je "odpikati" redne obhode in dežurstva, si krajšati čas ob kavici v bifeju in se v službenem času voziti po domačih opravkih. Ko pa jih rabimo, pa jih ni od nikoder. Da ne govorimo o "inkasantski" naravnanosti njihovega dela in večinoma arogantnem in brezosebnem pristopu do "navadnih" državljanov. V zadnjih letih pa je v policiji - po mnogo prezgodnjem upokojevanju "starih" kadrov (ki so izkoristili ugodne pogoje starega pokojninskega zakona in zdaj pri svojih še ne 50-tih letih praznijo pokojninsko blagajno) - opazno vsespolšno zaposlovanje kadra, ki ga po nikakršnem kriteriju sploh ne bi smeli zaposliti na takem delovnem mestu. Tako srečujem v vrstah policije osebke, ki jim do pred kratkim ne bi pripisal nobenih lastnosti za opravljanje dela policista, saj so bili npr. specialisti za posedanje v bifejih, preprodajo rabljenih avtomobilov ali celo delovali na meji (preko) zakona. Zato ni prav nič čudno, da je danes stanje v policijskih vrstah takšno kot je. Če k temu prištejemo še pro-jugoslovansko oz. srbsko vodstvo njihovih sindikatov, katerih namen je še dodatna destabilizacija države od znotraj, ob tem pa seveda čim izdatnejše praznjenje proračuna, je slika popolna.
Dejstvo je, da razen tega, da opravljajo delo v javnem sektorju, niso poponoma nič drugačni od ostalih državljanov in si zato ne zaslužijo nobenih posebnih ugodnosti ali celo privilegijev. Za delo v nočnem času, neugodnih razmerah, posebnih varnostnih nalogah, nadure,... naj dobijo ustrezne dodatke, vendar naj ne pričakujejo, da bodo s svojim delom dobili plačo npr. zdravnika (čeprav jo v praksi dosegajo, sploh v prvih letih zaposlitve). Velja enako kot pri sestrah oz. vsakem poklicu - sploh v gosopodarstvu: če nisi zadovoljen s pogoji in plačilom, lahko greš drugam. Na tvoje mesto pa bo prišel nekdo, ki si tega dela želi in bo znal ceniti prednosti ter obiti slabosti, ki jih prinaša vsako delo. Pri nas pa je to grda kapitalistična svinjarija...
Skratka: policisti niso nobena ogrožena skupina javnih uslužbencev, še posebej pa niso primerni za neko referenco za prikazovanje razlik med privilegiranimi javnimi uslužbenci - v prvi vrsti učitelji in sodniki, vsi pa pozabijo tudi na uradnike, ki posedajo v tisočih uradih, agencijah, službah, in ki predstavljajo glavnino nepotrebnih proračunskih izdatkov!
Na tem mestu je morda smiselno omeniti tudi gasilce- govorimo o poklicnih gasilcih. Odzivanje na naravne ali druge nesreče (za kar so tudi usposobljeni in plačani !) po mojem ni vredno take medijske pozornosti i opevanja, saj so v večini časa le v pripravljenosti, medtem pa izvajajo različne »aktivnosti«, ki niso opredeljene kot nevarne ali celo ogrožajo življenja. (igranje ročnega nogometa ali ping-ponga ni ravno neko strokovno delo). Kot pri policistih: za izpostavljanje in občasno ogroženost življenja imajo že v osnovi določene dodatke. Da pa bi zaradi narave njihovega dela morali dobivati vsakodnevna priznanja in povišice pa je skregano z vsako logiko…

Naj za konec navedem skupino, ki pa si po mojem mnenju zasluži biti referenca pri primerjanju priviligiranih kast javnih uslužbencev z ostalimi, premalo cenjenimi javnimi službami. Gre namreč za farmacevte – da ne bo pomote, ne govorim o »zlobni « farmacevtski industriji, ki krade denar bolnim ljudem in si veča dobičke (čeprav denar dejansko kradejo pravniki in ekonomisti v teh podjetjih, farmacevti so le delovna sila!).
Govorim o farmacevtih, ki so zaposleni v lekarnah, torej javnih zavodih. Vsakdo najprej pomisli: »Uf, farmacevti, velike plače, kot zdravniki, preveč denarja dobijo za zlaganje škatlic, saj vse delo opravi že prej zdravnik!« Pa je res tako? Navkljub prepričanju, da v lekarni ni zahtevnega in strokovnega dela, je dejstvo, da mora farmacevt lekarnar pri svojem delu biti pozoren na veliko faktorjev. Od dela s pacienti, do kontrole zdravnikovega dela oz. recepta do pravilne izdaje in svetovanja o zdravilih. Pri tem vsakdo pozablja, da pri zdravniku ni nikakršna težava čakati v čakalnici tudi po več ur, v lekarni pa je že nekajmetrska vrsta in pet minutno čakanje razlog za razburjanje. Vsekakor je nepogrešljiv člen v zdravstveni storitvi in si kot tak zasluži vsaj enakopravno obravnavo pri pogajanjih o plačah v javnem sektorju. Nikakor pa si farmacevt v lekarni ne zasluži medijske ignorance ali celo pogroma, kot je to v navadi pri nas.
Tudi sam do nekaj let nazaj nisem imel dosti drugačnega mnenja o njih. Vendar sem po podrobnejšem pregledu razmer v zdravstvu prišel do ugotovitve, da gre za eno najbolj zapostavljenih javnih služb pri nas. Zakaj? Predvsem zaradi premajhne številčnosti in s tem reprezentativnosti v pogovorih z vlado. Njihov sindikat ni močen, nastopajo pa tudi kot del sindikatov v zdravstvu, kjer pa se njihov vpliv povsem izgubi, zato si v nasprotju z ostalimi skupinami v zdravstvu niso izpogajali nobenih ugodnosti. Nasprotno, pri vsakem usklajevanju proračunov so pristali na vse zahteve – tudi zaradi pritiskov javnosti oz. preobčutljivosti ko je govora o farmaciji - in tako se njihove ugodnosti krčijo z vsako novo vlado. Morda so za to nekoliko krivi tudi starejši kadri v lekarništvu, ki zaradi ugodnosti, pridobljenih po prejšnjih zakonih, ne čutijo potrebe po nekem »boju« za svoje pravice (navsezadnje je pokojnina blizu, mladi pa naj se borijo zase). Tako je osnovna plača farmacevta lekarnarja s 6-letno (!) izobrazbo za magistra farmacije manjša od učiteljske, manjša od zdravniške, manjša tudi plače višje medicinske sestre, ki ima le nekajletni staž, primerljiva pa s plačo policista začetnika (s katerokoli srednješolsko izobrazbo!) z nekaj osnovnimi dodatki. Če je to za javnost sprejemljivo, potem v redu. Vendar če le malo premislimo in primerjamo zahtevano usposobljenost in strokovnost pri delu, potem so s stališča prejemkov in ugodnosti farmacevti v lekarnah bistveno bolj prikrajšani kot npr. večno opevane medicinske sestre ali policisti.

Strani: 1