Zelo dobro. Na srečo gospodinjski sekciji ljubiteljskih liberalnih ekonomičarjev že zmanjkuje žetonov, zato se jutri ne bo vsul kakšen plaz pravovernih in fundamentalističnih ugovorov, xexe.

Gospodinjska logika nikoli ne odpove za razliko od večine naših ekonomistov, ki so odpovedali po celi črti. Zakaj so odpovedali? Pomagal nam bo Erazem Rotterdamski (1467- 1536), ki je ob pisanju svoje »Hvalnice norosti« napisal, da smo ljudje nagnjeni k temu, da se pustimi uročiti nazivom. V Erazmovem času so to bili plemiški nazivi in je obstajala prava hierarhija med knezi, vojvodami, markizi, grofi, baroni, plebejci....Danes so to akademski nazivi, čeprav pogosto ne izpričujejo resnične podkovanosti njihovih nosilcev (A. Kaiser). Strokovni naziv akademik z Ljubljanske univerze velja za knežji naslov, osebi se pripisuje avtoriteta in modrost, ne glede na to, kaj v resnici govori in tudi če so to sami nesmisli, kot npr. Mencinger. V starih časih je večina ljudi izražala spoštovanje do plemičev in je dejansko samodejno sprejemala njihovo razmišljanje, danes tega kaj govorijo naši ekonomski redni ali izredni, docenti ...in drugi ekonomski govorci ne moremo sprejeti, kajti zaradi njihovih ekonomskih idej smo danes tam kje smo. Veliko sistematičnih napak je pri Tajnikarju, Križaniču, Damijanu...in le upajmo, da jih bo Mramor naredil čim manj.

"V času recesije je učinek infrastrukturnih naložb na javni dolg precej bolj ugoden: v prvem letu javne naložbe javni dolg zmanjšajo za štiri odstotke, v petih letih pa za osem, medtem ko v dobrih časih javne infrastrukturne naložbe celo povečujejo javni dolg."

Ta zgornja ugotovitev MDS za Slovenijo pač ne velja tovariš Damjan. V Sloveniji je potrebno pri ekonomskih izračunih upoštevati tudi "Pogubni mencigerjanski faktor" , ki ga je kot "avtorsko" pravico uvedla KPS mrežna kleptokracija, katere sestavni del je tudi večina slovenskih profesorjev na naših samozapravljalnih družboslovnih fakultetah, saj imajo večinoma ti profesorji vsak vsaj po dve podjetji, ki na parazitski način izčrpavajo državni proračun. Učinek infrastrukturnih naložb se v sloveniji torej zmanjša za cca 50%, ki poniknejo v obliki provizij in podkupnin pri izvedbi posamezne investicije , kar na koncu prinese povečanje javnega dolga vsako leto za cca 10 odstotnih točk, to pa trenutno v denarju pomeni že 10 milijard evrov dodatnega primanjkljaja v proračunu na leto.

"Gradnje hiše in nakupa avtomobila si namreč nobena gospodinja ne more privoščiti, ne da bi se zadolžila, torej da bi precej časa živela prek svojih zmožnosti. "

V trenutku, ko švabska gospodinja vzame kredit, ga začne tudi tekoče vračati in ve, da ga bo v X času odplačala. Zato ne živi prek svojih zmožnosti.

Sodobne države, z našo na čelu, nimajo namena odplačati dolgov. Debata je le o tem, ali bi morda vendarle ustavile večanje zadolževanja.

Groza. Torej je imel Mencinger prav. Pa Zoki tudi. Zdaj na Financah DELAJO in KOMENTIRAJO, da IMF nima pojma.

[FIN-311684]
Gospodinjska logika nikoli ne odpove za razliko od večine naših ekonomistov, ki so odpovedali po celi črti.

To znanstveno tezo moraš najprej empirično dokazati. Lahko si celo prislužiš Nobelovo za ekonomijo, če podalpski veseljaki ustanovite en pilotni kibuc, v katerem namesto ekonomistov date komando v roke gospodinjskemu krožku in društvi kmečnik žena (in deklet).
Potem pa samo počakate na desetletne rezultate ...

Vsesplošni antiintelektualizem je v Blatnem dolu bogato obrodil, če bolj kot setev butalske soli. Včasih upravičeno, včasih ne, ampak skepsa do raznoraznih strokovnjakov vseh vrst se širi hitreje kot ebola.
Ampak vseeno, da bo gospodinjska pamet postala najbolj cenjena modrost ... kdo bi si mislil. Med lonci in ponvami seveda je, ampak zdaj je govora o makroekonomiji. Kaj je že to?

Dober prispevek.

Drugače pa sem ravno prebral tega iz Spiegla:
www.spiegel.de/inter...98598.html

Očitno se tudi tam obrača veter.

[primor]
Dober prispevek.

Drugače pa sem ravno prebral tega iz Spiegla:
www.spiegel.de/inter...98598.html

Očitno se tudi tam obrača veter.

Veter je za vse enak in svetovni ocean je za vse isti. Nemčija lahko izgleda velika v evropskem okviru, ampak globalno pa ni in tudi ona ne more proti vetru scat ...

Načeloma dober prispevek. Vsekakor je smiselno čim več vlagati v infrastrukturo. Ampak racionalno in ekonomsko učinkovito, kar pa je v Sloveniji po navadi problem.

Aja pa še to...500 milijonov do milijarde evrov letno bi nujno rabili za poplavno varnost in nujne obnove državnih cest ter železnic.

Damjana vedno preberem. Včasih se z njegovimi stališči strinjam, včasih ne. Razlog je zelo preprost. Razmišljam s stališča podjetnika. Vedno pa se skušam predvsem nekaj naučiti. Tokrat sem se naučil, da multiplikatorji niso stalnica in so odvisni tako od stanja v ekonomiji, kot od načina financiranja in verjetno še česa drugega.
S tokratnim prispevkom se v celoti strinjam, čeprav gospodinjske logike ne razumem tako ozko, kot jo je predstavil Damjan. Veseli me, da je investicije države omejil predvsem na infrastrukturo, predvsem pa: »Težava je, da ne vemo, katere projekte se splača izpeljati«. Oziroma, če si izposodim Danny DeVita in njegov OPM Holding: zasluge za uspešne projekte pripišemo sebi, za neuspešne pa trdimo: To ste vi sprejeli.

• V času recesije je učinek infrastrukturnih naložb na javni dolg precej bolj ugoden: v prvem letu javne naložbe javni dolg zmanjšajo za štiri odstotke, v petih letih pa za osem, medtem ko v dobrih časih javne infrastrukturne naložbe celo povečujejo javni dolg.

Avtorja bi prosil, da namesto navajanja vsemogočih virov izračuna te strašne multiplikatorje na primeru daleč največje javne investicije na področju Slovenije v času krize - torej TEŠ6.
Ko se bo potil ob izračunu, mu bo morda le kapnilo, da ima Slovenija svoje "ekonomske posebnosti", kot radi rečejo naci-interesniki in da so famozni multiplikatorji zgolj sredstvo za odvračanje pozornosti (zelo priljubljen pri Križaniču).

To je bila tudi logika nemške kanclerke Angele Merkel, ki je že leta 2008 razlagala, da bi bilo treba upoštevati življenjsko modrost švabske gospodinje, da dolgoročno ni mogoče živeti prek svojih zmožnosti, zato je treba varčevati. Toda kot so v sicer konservativnem Frankfurter Allgemeiner Zeitungu Merklovo že leta 2010 opozorili, ima opisana gospodinjska logika dve napaki. Prva je lepotna - dejansko življenje švabske gospodinje ni bilo nikoli prav lepo, temveč skromno in polno odrekanja ter brez upanja, da bo iz nje kadarkoli kaj več kot zgolj gospodinja. Druga pa je vsebinske narave - država pač ni gospodinjstvo in je ni mogoče upravljati z gospodinjsko logiko. Če bi vsa gospodinjstva hkrati ravnala v skladu z modrostjo švabske gospodinje, gospodarstvo kot celota ne bi moglo rasti. Ne bi bilo kruha za denimo gradbenike ali proizvajalce avtomobilov. Gradnje hiše in nakupa avtomobila si namreč nobena gospodinja ne more privoščiti, ne da bi se zadolžila, torej da bi precej časa živela prek svojih zmožnosti.

Neumno, zelo, zelo neumno.

Kdo misliš, da privarčuje denar?

Gospodinja vendar! Če bi gospodinje vse sproti zapravile in zafrćkale, ne bi družine imele nobenega premoženja ne denarja v banki. Nemčija bi bila revna dežela, a vemo, da ni.

Mimogrede, v Nemčiji samo pokažeš zadnjo plačilno listo in že dobiš kredit, ki ga veliko lažje odplačuješ, saj ti od povprečne plače veliko več ostane kot pri nas.

In ne nazadnje, ker so nemške gospodinje skrbne in denar prihranijo, lahko tudi njihovi možje in sinovi pričnejo z obrtjo, podjetništvom ali samo vlagajo na borzo, kajti družine imajo zaradi skrbnih gospodinj preskrbljene.

Gospodinje razmišljajo tako, da bodo z denarjem, ki ga imajo na razpolago, tudi za morebitne kredite, upravljale tako, da bo njihova družina čim bolje živela in kar največ prihranila.

Očitno gospodinjske miselnosti ne poznaš. Gospodinja tudi če se zadolži, ve od kje bo vzela denar za poplačilo posojila; naša vlada pa tega ne ve. Zna samo jemati tistim, ki se ne morejo sami braniti.

Članek je vsekakor poučen. Nisem pa prepričan, da njegovi vsebini pritrjuje tudi avtorjev kolega s fakultete, trenutno finančni minister Mramor. Ta namreč krpa državni proračun na način, ki močno spominja na gospodinjsko logiko. Ker pa je minister tudi profesor z več desetletnim stažem in je doslej pred svojimi študenti vedno imel prav, ne gre pričakovati, da bo sprejel nasvete mlajšega kolega Damijana. Pa smo tam! Slovenci imamo v tem stoletju resnično smolo, da se nam do vladnega krmila kar naprej pririneje ljudje, ki temu poslu niso dorastli.