Upam, da bo ta članek prebral profesor Damijan iz Kardeljevega inšituta.

Z nemškega stališča članek ponuja samo eno alternativo:
Dragi moji, vsi tisti, kjer so cenovne škarje okoli 40%, karkoli boste naredili,pri vas bo propadlo vsaj pol realnega sektorja.
Ker, kolikor stisneš, ne moreš stisniti za 40%.
Naslednja ugotovitev je, da tudi če ne naredite ničesar, boste propadli, saj je nastavljena letvica za preskok previsoka.
Tako fundamentalistično, celo talibansko nastavljena letvica pelje v samo en zaključek:
Če hočete uspeti, morate konkurirati Kitajski, seveda brez svoje "Kitajske " centralne banke, ki bi, tako kot Kitajska, delovala po principu denarja brez dolga, enostavno zastonj kreditirala ekspanzijo.
Zato vam preostane le kak model Mijanmarja ali Vietnama. Seveda morate paziti, da tam ne bodo zniževali cen.Vaše plače seveda ne bodo pokrile ničesar več, pustimo ob strani vaš javni sektor, ki je itak za na odpad. Tudi vaše zdravstveno in pokojninsko zavarovanje je za na odpad, za njega se bo lahko dobilo le kak aspirin, Nemški, seveda.
Pri tem, pa morate pozabiti na ceno energije, plina, itd pa tudi vse okoljske norme, veljavne v EU, ki vam seveda ne dopuščajo tako zniževanje lastnih cen, kar si jih lahko privošči Kitajska, ki je že zastrupila skoraj vse zaloge svoje vode in velik del ozemlja.Pa še rudarji cepajo kot muhe...
Na srečo se ta ultra neo liberalni model ne bo uresničil, saj je Nemčija prva, ki se ne ravna po njem, in Sinn je itak poprl Alternativo za Nemčijo, čas je da spoka s svojimi somišljeniki v kako novo Kolonijo v Južno Ameriko ( ki jih je že nekaj tam od konca vojne) in tam uresniči te sanje, seveda brez zastonj delovne sile Indiosov.
No trenutno se že kažejo obrisi novega kompromisa v EUroconi, ki se imenuje TLTRO, vse banke z neto dobičkom ga bodo deležne, ne sme pa iti ta Evropski QE v kreditiranje stanovanjskih kreditov:
www.ecb.europa.eu/pr...09960fda72
in še to:
www.ecb.europa.eu/pr...29.en.html

In tukaj je trenutno to majhno okence, ki se odpira....
Voodoodoktor

To me spominja na politiko vlade Alenke Bratušek,Pahorjeve vlade in sedanje vlade Ceraja,ko bodo s pomočjo brezglavega zadolževanja in trošenja preko meja zmožnega kupovali socialni mir mladi generaciji pa bodo nakopali revščino in odplačevanje dolgov države.S tako politiko samo kratkotrajno kupiš socialni mir ko pa pridejo računi za brezglavo zadolževanje pa je potrebno davkoplačevalcem in gospodarstvu duplo naplatiti v obliki višjih davkov da se lahko vračajo dolgovi.Čim dvigneš davek pa narediš lastno gospodarsko okolje nekonkurenčno na globalni ravni,kar pa vodi v propad in še večjo razkrajanje socialne države.

No ja, tudi v Sloveniji bomo še kar verjeli, da se da prosto po JPD še kar naprej zadolževati in tako spodbujati gospodarstvo.

Pristanek bo boleč!

In na evrskem območju obstaja samo en način za povrnitev konkurenčnosti: znižati cene svojih proizvodov v primerjavi s cenami konkurentov na evrskem območju. Tisto, kar je Italiji prej uspevalo z devalvacijo lire, je danes treba doseči s tako imenovano realno depreciacijo.

Oja, makroekonomisti to lahko tako lepo recejo, ampak doseci to je pa politicno nemogoce (kar tudi dragi Hans prizna v nadaljevanju komentarja).

Pomalem se bodo tudi nemski makroekonomisti zaceli zavedati politicnih omejitev svojih receptov. Lepo. Morda razpad evrocone potem ne bo tako kaoticen.

[maiale]
Upam, da bo ta članek prebral profesor Damijan iz Kardeljevega inšituta.

Ne vem zakaj bi ga moral brati, Sinn implicitno priznava da je realno nizanje plac skoraj utopicen cilj.

[BeliF]
ubistvu ni, lahko se gremo to po slovensko in imamo zamrznjene plače in penzije pa jih inflacija realno pogloda (potrenuješ sicer mnogo let ampak trenutni politiki odo takrat itak že v penziji tak da zanje to ni problem). aja upsi, nekam nizka inflacija je zadnje čase :) no ja, bo pa še tolko dlje zamrznjeno

Inflacija v valutni uniji samo veca napetosti, ne manjsa jih. Napetosti zmanjsa drsenje valute (kot odziv na inflacijo), ki pa v monetarni uniji ni mozno.

Ce bi ob tem, da smo zamrznjeni v evru imeli se inflacijo, ki bi bila bistveno visja od povprecja, bi to bila se precej vecja katastrofa (saj to je bil scenarij od 2001 naprej, ki se je koncal s krizo - slovenija je imela inflacijo in bila vpeta v ERM2).

Največji udarec italijanskemu gospodarstvu so zadali Kitajci in EURO. Najprej so številni trgovci naročali enake izdelke, kot so jih delali Italijani, na Kitajskem in pri tem zelo obogateli, domače male proizvajalce pa so s tem popolnoma uničili. Ob vpeljavi EURA so vsi trgovci zaokrožili cene krepko navzgor, česar kupci, navajeni na cene v tisočih lir niso niti opazili, dokler niso ugotovili, da njihove plače, ki so bile preračunane v uradnem tečaju EURA, ne zadoščajo več za cel mesec, kaj šele za prihranke. U uvedbo EURA pa se je končala tudi telovadba z liro in Italija je tam, od koder se bo težko dvignila.