Vse čestitke piscu Gorazdu Suhadolniku, poleg tega kje se dobi dobra moka, je razkril še modrosti, ki jih je v sedanjem času vse premalokrat beremo. Zato zdravljeni in nikoli ozdravljeni revolucionarji in njih kolaborantje, to je odlična zgodba o mlinarju, ki natančno pove, kdo je bil deležen »mehkega socializma« in kdo je "moral" trdo prispevati v zboleni eksperiment socialistične enakosti. Revolucija je nasilno jemala osebno ekonomsko svobodo, ob tem pa še diskriminirala na vse mogoče okrutne načine.

»Potem so prišle vojne prilike, po vojni spet druge, očeta so leta 1949 obsodili in mu zaplenili mlin ter imetje

Vzeli so jim vodo. »Zjutraj je ni bilo. Brez vprašanja. Pika. Pregovori, tožbe, prošnje, zaman.« Večji del Belce so preusmerili na Brdo. Poleg dveh obstoječih so naredili še devet jezer, da bi gojili ribe in bi gospodje lovili ter dobro jedli.

Zato tisti kaviar socialisti, ki propagirajo demokratični socializem, naj za ustvarjanje njegove »ekonomske baze« kar takoj in nepreklicno prispevajo vse svoje premoženje. V kolikor se prizadevajo, da bi ustvarili pogoje za ponovno revolucionarno plenjenje, jim je potrebno povedati, da za enkrat še obstajajo varovalke (Ustava, EKČP, Nato, Evro, …). Čeprav so v bistvu pogoji za plenjenje v Sloveniji na podlagi revolucioanrnega prava vseskozi vzpostavljeni.

To kar so na Brdu »gospodje lovili ter dobro jedli« (tudi Ivan Maček Matija) in sedaj vode, niti zemljišč ne dajo nazaj, je v takem trajnostnem razvoju povsem jasno, da so v denacionalizaciji vrnili tisto premoženje, ki so si ga tovariši zaradi zavajanja »ljudstava« z lahkoto odpovedali. Ti katerim se je premoženje vračalo v naravi, so bili tovarišijsko v domeni s Cerkvijo, ali pa so bili to tovariši blizu političnim vrhovom, ali pa so celo bili uslužbenci državne in lokalne oblasti. Da je denacinalizacija farsa, je razvidno iz zgodbe.

Zamislite si, da mlina ne bi vrnili nazaj, ker bi si ga tako strašno želeli kučan, drnovšek, zemljarič, … , da bi v njem »na roke in noge« služili svoj vsakdanji kruh. A voda za ribnike, in prostor za lovišča, a to pa je tovarišem revolucionarjem sveto. Tu pa je doma njihovo zavzemanje za trajnostni razvoj.Zato je denacionalizacija tako kot je izvedena v Sloveniji, ne samo farsa, temveč tudi legalizacija oz. recidiv revolucionarne kraje.

Zato še sedaj:

Glas se mu zatrese, za zmeraj si je to zapomnil, reče. »Tako se vedno bojiš

»Ko te kača enkrat piči, se je zmeraj bojiš. Če te država piči, te bo morebiti še kdaj.«

Zdajšnje vračanje v pretekle čase je kot recidiv. Na primer, alkoholik, ki se pozdravi, vedno želi, da bi bil še enkrat v rož'cah. Ko se spozabi, se ga napije in dokončno propade,« pove Stanislav.

Zgodba pri kateri si ob »delu na roke in na noge« lahko zamislimo o tako opevanem trajnostnem razvoju s strani levičarskih pohlepnežev, ki bi obdržali lovska in ribiška lovišča. Lepo vas prosim, trajnostni revolucionarni razvoj v obliki diskriminacije osebne ekonomske svobode in revolucionarne konkurence na podlagi sovraštva do bogatonov, ki ne izhajajo iz krogov neozdravljenih revolucionarnih alkoholikov, naj se že enkrat neha!!!

»Potem so prišle vojne prilike in po vojni spet druge«

pove mlinar Stanislav, da to slednje je bila državljanska vojna. Politično začeta leta 1941 in po nasilnem komunističnem prevzemu oblasti (1945) vodena tudi in predvsem z ekonomskimi sredstvi. Zato jo na podlagi ekonomskih vidikov povsem z lahkoto zaznavamo tudi danes. (Zato zanimivo branje ob razmisleku in preslikavi ekonomskih vidikov državljanske vojne, je diplomska naloga EKONOMSKI VIDIKI DRŽAVLJANSKIH VOJN dk.fdv.uni-lj.si/del...r-Ales.PDF; tam okoli 20 do 25 strani)

zelo lep prispevek... vreden zadnjega jokerja... :)))

skoda niste te zgodbe meli v vikendu mesec dni nazaj, ko sem glih tam blizu potepal, bi z veseljem par vrec moke nabavil... ;-)

LpA