Kramarjev zakon so mokre sanje vsakega komunista. Naslednji korak je samo še ta, da se ta nivo zniža na recimo 4.000 EUR bruto, potem smo pa zmagali. Bomo bolj komunistični od Severne Koreje in Kube.

Ustavno odišče se strinja z mnenjem vlade, da je namen zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize - torej omejevanje visokih nagrad v času krize - legitimen in v javnem interesu. Poleg tega sodišče ne vidi, da bi bil neustrezen način obdavčitve.

Me zanima, če bi isto rekli, če bi šlo za nagrade in plače v javni upravi, ali pa samo za člane ustavnega sodišča...

Pričakovano.
Problem ni v davku, problem je, kdo, zakaj in komu je odobril taka izplačila in to v podjetjih v državni lasti. O tem se seveda nihče ne sprašuje.
Gospoda Kramarja bi lahko tožili za vsaj nevestno delo, prekoračitev pristojnosti, verjetno bi se našlo še marsikaj in bi ta denar brez neustavnih posegov pobrali nazaj. Seveda velja enako za vse kandidate, ki so sedaj na varni strani radarja.

Zanimivo je stališče ge. Vraničar in upravnega sodišča glede letigimnosti tako visoke obdavčitve (skupaj z dohodnino), je pa vprašanje, ali je v skladu s praksko ustavnega sodišča, ki je v zadevi U-I-91/98 že leta 1999, kjer je šlo ravno tako za kombinacijo dveh davkov davka od dobička pravnih oseb in posebnega davka na bilančno vsoto bank (DBV), ki sta skupaj lahko dosegla celo 100 % davčno stopnjo, zapisalo:

"Ob tehtanju, kolikšen poseg na dobiček pravne osebe ni prekomeren, je ustavno sodišče izhajalo iz stališča, da je DBV po svoji naravi davek od dobička. Kot je razvidno iz primerjalnega prikaza, pa se davčna stopnja davka od dobička po posameznih državah v povprečju giblje med 30–35 odstotki, v nekaterih državah pa znaša tudi 40 in več odstotkov, vendar nikjer ne preseže 50 odstotkov. Nemško ustavno sodišče je v zvezi z višino premoženjskega davka sprejelo stališče, da mora biti davčna osnova stvarno povezana z donosnostjo gospodarske enote in mora njihove vrednosti v medsebojni primerjavi realno odražati. Premoženjski davek lahko ob drugih davkih seže na donos od premoženja le, kolikor skupna davčna obremenitev domnevnega donosa – upoštevajo se davki in odbitki ter druge razbremenitve (olajšave) – predstavlja približno polovično delitev med zasebnim in javnim in je hkrati ta obremenitev tudi v skladu z načelom enakosti v obdavčitvi. Glede na to ustavno sodišče ugotavlja, da v tem primeru obdavčitev, kolikor presega največ polovico donosa, predstavlja poseg v ustavno pravico iz 33. člena ustave. Pri določitvi še sprejemljive in dopustne meje obdavčitve pa je ustavno sodišče upoštevalo naravo in namen DBV, kot izhaja iz pojasnil vlade in te odločbe."