Podjetje mora imeti uravnoteženo in dolgoročno stabilno razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom. Na lastniški kapital se resda pričakuje višji donos, kot pa na dolžniškega, a ga lastniki lahko zgolj prodajajo drug drugemu (in ustvarjajo kapitalski dobiček ali izgubo), načeloma pa ga ne morejo vzeti iz podjetja (o izjemah in kapitalskem izčrpavanju podjetij, ki so v lasti majhnega števila ljudi, na tem mestu ni za izgubljati besed). Pri posojilih pa je tako, da je treba vsaj za določen del najetih posojil vrniti tudi glavnico, ne le plačevati obresti. V krizi postane finančna obremenjenost podjetja prevelika.

Iz povedanega lahko potegnemo le eno: tako lakomneži, ki so kupovali podjetja na kredit kot vodstva in lastniki bank, ki so stremeli le za čim višjim dobičkom, so si domišljali, da se bosta v neskončnost cedila mleko in med. Najmanj, kar lahko na to rečemo je, da v Sloveniji manjka zdrave pameti in ekonomskega znanja!