ja sej če samo pogledamo, da ima vsaka šola, vsak zdravstveni dom, vsak CSD svoj www in tistega, ki ga razvija, popravlja, administrira ob dejstvu, da je po gručah gledano 3/4 podatkov enakih in skupnih.... potem. ....je še sreča, da nas EU ne toži zaradi prikritih subvencij tem firmam.

A CVI (Center vlade za informatiko) še obstaja, ali so že vsi odprli svoje firme in delajo z državo?

Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je področje IT-razpisov že večkrat označil kot tvegano za korupcijo in ga primerjal s položajem na področju gradbeništva.

Hvalabogu, da se je nekdo pri mehanizmih odločanja začel vsaj malo zavedati tega, da je R & D naslednji "nacionalni interes".

Že petnajst let nas filajo z miti o outsourcing-u per se, brez argumentov, kako bo to izboljšalo zadeve. In se vse bistveno in strateško daje ven, vlada pa ima za dobre plače zaposlene serviserje računalnikov. To je model, ki najbolje omogoča cuzanje proračuna, ni pa v vseh primerih najboljši za razvoj.

Tko je to, če je edini kriterij najnižja cena in priviligirani v naprej izbrani kandidati to vedo. Potem se pa drugje noter prinaša...bolj čudno je da stanje koga preseneča. Sej to velja za vsa področja ne samo za IT.

Ni problem cena.
Problem je v tem KAJ nabavljajo.

Dovolj je da pogledaš zadnji 10 razpisov nad 1 Mio in ti bo popolnoma jasno, da so jih pisali ponudniki in da opisujejo neko konkretno rešitev ali nekega konkretnega izvajalca.

Ko se bo država (Šoltes? Klemenčič?) vprašala, ZAKAJ kupujejo ravno to oziroma, ko bodo revidirali tudi PREDHODNO dokumentacijo, ki mora biti pripravljena (običajno ni), pregledana (seveda ni), preverjena ustreznost (kdo pa to zna / hoče) in ODOBRENA, potem se bo ugotovilo:
- zakaj je ePravosodje tam kjer je (napreduj s hitrostjo lenivca)
- zakaj je eZdravje tam kjer je (stoji na mestu in vrača s strani EU podarjen denar)
- zakaj je DURS v situaciji da menjava superdelujočo opremo z nedelujičo kramo (o tem se ne piše!)
- zakaj je eSociala obstala (ker je bilo najpomembnejše razpisati s katerim programskim orodjem je napol rešitev narejena, veliko bolj pomembno kot ali to sploh je rešitev in kakšne poslovne probleme naročnika/uporabnika / plačnika rešuje).

SLO državni IT posli so se prelevili v podpiranje strategije IT podjetij.
Naročniki so v odsotnosti lastne strategije izgubili kompas in so celo prepričani, da delajo dobro.

Tam, kjer cilji niso znani, so vse poti prave!

Ponudniki so jim pisali specifikacije zato da vsaj deloma omejijo kaj morajo prinesti. Na žalost je tako da je za naročnike (ne velja samo za državo) pač vse osnoven fičer in če jim omeniš, da je nekaj dodatno delo in da 1500 sprememb ,potem ko jim nekaj dostaviš ni del pogodbe, ti nočejo prevzeti rešitve in plačat računa. Lahko bi rekel, da so dober gospodar, ampak niso, ker s tem tudi državi dodatne nepotrebne stoške povzročajo.

Še enkrat: ključni problem je, da ne vedo KAJ naročajo.

To velja tudi za mikro nivo, ko v razpisni dokumentaciji navedejo, da je potrebno podpreti nek obrazec, opredelijo osnovni proces ali sploh ne, a dejansko se kasneje pokaže, da so pod tem obrazcem "mislili" VSE obrazce iz tega procesa in vse procese iz nekega poslovnega področja.


Ker če bi razpisali, da zahtevajo podporo vsem procesom iz nekega poslovnega področja, le-to področje opredelili in PREDVSEM opredelili njegove zunanje meje, potem ne bi bilo prostora za ugibanje kaj je in kaj ni bilo mišljeno in tudi ne bi bilo potrebe po naročanju sprememb (razen če so se spremenile okoliščine, kar naročniki običajno sprejmejo kot upravičen razlog za priznanje spremembe in pripravljenost dodatnega plačila).

Da ne pride do takšnih anomalij v izvajanju projekta je vsekakor potrebno izbrati ustrezno metodologijo in se je dosledno držati. Velja za oba - naročnika in izvajalca.
Če bi se vedno naročnik in izvajalec VNAPREJ uskladila, kaj bo dejansko dobavljeno / prevzeto in pod katerimi pogoji, potem bi se posvetili le optimalni izveabi.
A glej ga hudirja, misliš da se naročnik ali izvajalec zaveda tega vnaprej?
Ali pa da znajo postaviti projekt kot celoto, kjer so vse lego kocke vnaprej identificirane in jih je potrebno le spraviti skupaj in to v pravem vrstnem redu?

Diletantizma je veliko preveč na obeh straneh.

Diletantizen naročnika se kaže v nepoznavanju tega kar naroča, nepoznavanju metod, nepoznavanju kompleksnosti in posledično vrednosti celovitih rešitev.
Razganja jih "sindrom nečak" (pa to je moj 15-letni nečak v stanju narediti v nekaj urah/dneh...), ali lastne legacy izkušnje (to smo nekoč...) in se ne zevedajo da so kompleksne (sedaj so skoraj da vse rešitve kompleksne) in varne (rešitve niso več v zaprti škatli, ampak so izpostavljene vplivom okolja, v katero so vpete) rešitve drage, zahtevajo znanje na strani naročnika in zahtevajo NAJOPTIMALNEJŠEGA in NE najcenejšega izvajalca.

Naročniki ne znajo naročili to kar rabijo.
In pri tem rabijo pomoč.
Pravo pomoč - ne neke projektne pisarne (MZ), podporne pisarne (MJU) ipd., ampak rabijo "projektantski biro".
Rabijo nadzor pri izvajanju - pa spet ne katerikoli, ampak pravi, strokovni, neodvisni.
Naj pogledajo trenutno neuspešne projekte: kako so jih planirali, kako jih izvajajo in kako jih nadzirajo, pa bodo ugotovili, da .... plavajo s tokom


Kako dolgo bi stali mostovi, če bi jih gradili tako kot SW?!

Ne gre tako enostavno: prej so vse dali za to, da dobijo konkretno orodje/opremo/rešitev/izvajalca. Kako naj naenkrat javno spremenijo stališče?!

Ne gre predvsem zato, ker je krivda deljena.

Nabava je le ena izmed faz v življenjskem ciklu programske rešitve. Največje pomanjkljivosti je zaznati v fazi načrtovanja (opredelitev strateških usmeritev, informacijske arhitekture, določitve procesov in organizacije IT), ki pa potem seveda rezultirajo tudi v problemih, ki jih omenjate.

Dodaten vidik, ki je prepogosto spregledan je tudi, da se življenjski cikel programske rešitve z nabavo (oz. še ožje - javnim razpisom) pri naročniku šele začne. Temu mora slediti razvoj, testiranje, uvajanje, izobraževanje, vzdrževanje in da, nekoč tudi upokojitev rešitve.

Na RSRS skušamo zato oceniti delovanje revidiranih uporabnikov javnih sredstev skozi vseh 42 procesov v vseh štirih domenah Cobit. In samo javno naročilo res ni največji problem (čeprav je tudi velik).

[Argus]

(o tem sem se razpisal v prejšnjem sporočilu in končal - če cilji niso jasni, potem je vsaka pot pravilna).

Nabava je le ena izmed faz v življenjskem ciklu programske rešitve. Največje pomanjkljivosti je zaznati v fazi načrtovanja (opredelitev strateških usmeritev, informacijske arhitekture, določitve procesov in organizacije IT), ki pa potem seveda rezultirajo tudi v problemih, ki jih omenjate.

Seveda se sprašujem, kje so tukaj nadzorniki, da ugotovijo, kako so usklajeni plani (strateški, poslovni, letni operativni, IT, ... ne glede na katerem nivoju so) z dejanskim izvajanjem.
Sprašujem zakaj nadzorniki na tem nivoju ne ugotovijo čisto nič?

Kako je možno, npr, da je DURS dal tako goro denarja za Vido?
(torej, da je to postavil kot višjo prioriteto kot karkoli drugega, da je ocenil in pridobil toliko proračunskih sredstev za to igračo, da je upravičil nadgradnje za 1/4 mio ali več, da o dodatnih povezanih naročilih sploh ne diskutiramo, da je interno naredil ustrezne reorganizacijske posege in angažiral dodatne vire da servisirajo Vido namesto da servisirajo zavezance oziroma da predvsem NADZIRAJO zavezance)

Dodaten prepogosto spregledan vidik je ta, da se življenjski cikel programske rešitve z nabavo (oz. še ožje - javnim razpisom) pri naročniku šele začne. Temu mora slediti razvoj, testiranje, uvajanje, izobraževanje, vzdrževanje in da, nekoč tudi upokojitev rešitve.

Popolnoma po nepotrebnem se preveč spravljamo na programsko opremo, ki je najbolj zahteven, da še vedno le del celote IS.
Zakaj naročnik ne načrtuje celovito, a implementira po kosih in po pravih razumnih korakih?
Primer: Na MZ za eZdravje poteka javno naročilo za nabavo storitev implementacije interoperabilne hrbtenice (nekega posebnega middleware SW), za katerega so pred 2 (z besedo: DVEMI) leti kupili HW.
Trenutno JN poteka po postopku konkurenčnega dialoga, ki je primeren takrat, ko naročnik ni prepričan kako je mogoče rešiti njegov problem.
Kako je potem mogoče, da je že pred dvemi leti vedel, na kakšnem HW bo rešitev, če mu rešitev sploh ni znana!
Kako bo naročnik upravičil 2-letno amortizacijo investicije, kaatere življenjska doba je 3 leta, brez dejanske uporabe?

Kako bo to ocenilposebniRSRS oddelek za IT?

Na RSRS skušamo zato oceniti delovanje revidiranih uporabnikov javnih sredstev skozi vseh 42 procesov v vseh štirih domenah Cobit. In samo javno naročilo res ni največji problem (čeprav je tudi velik).

Javno naročilo je problem iz drugega vidika - pravilnosti kriterijev za izbiro, spoštovanja postopka, onemogočanja konkurence, transparentnosti...

Nikoli mi ni bilo jasno kaj žene javne uslužbence, da se izpostavljajo in po ceno lastne integritete in kredibilnosti odkrito preferencirajo točno določeno rešitev / tehnologijo / izvajalca.

Dokler bo v JU vsak subjekt odločal zase (nabavljal pri svojem dobavitelju), bo JU neenotna. Zato je potrebno ponovno ustanoviti CVI, ki bo skrbel za strokovno nabavo vsega za JU, od radirk do hyper računalnika. Poleg tega je čas, da država zase naredi nov projekt: " RAČUNALNIŠTVO V OBLAKU !! ", z back up centrom v Bruslju ali vv. Če vam i kaj jasno, me kontaktirajte po tem forumu.

[longa]
Še enkrat: ključni problem je, da ne vedo KAJ naročajo.

To velja tudi za mikro nivo, ko v razpisni dokumentaciji navedejo, da je potrebno podpreti nek obrazec, opredelijo osnovni proces ali sploh ne, a dejansko se kasneje pokaže, da so pod tem obrazcem "mislili" VSE obrazce iz tega procesa in vse procese iz nekega poslovnega področja.


Ker če bi razpisali, da zahtevajo podporo vsem procesom iz nekega poslovnega področja, le-to področje opredelili in PREDVSEM opredelili njegove zunanje meje, potem ne bi bilo prostora za ugibanje kaj je in kaj ni bilo mišljeno in tudi ne bi bilo potrebe po naročanju sprememb (razen če so se spremenile okoliščine, kar naročniki običajno sprejmejo kot upravičen razlog za priznanje spremembe in pripravljenost dodatnega plačila).

Da ne pride do takšnih anomalij v izvajanju projekta je vsekakor potrebno izbrati ustrezno metodologijo in se je dosledno držati. Velja za oba - naročnika in izvajalca.
Če bi se vedno naročnik in izvajalec VNAPREJ uskladila, kaj bo dejansko dobavljeno / prevzeto in pod katerimi pogoji, potem bi se posvetili le optimalni izveabi.
A glej ga hudirja, misliš da se naročnik ali izvajalec zaveda tega vnaprej?
Ali pa da znajo postaviti projekt kot celoto, kjer so vse lego kocke vnaprej identificirane in jih je potrebno le spraviti skupaj in to v pravem vrstnem redu?

Diletantizma je veliko preveč na obeh straneh.

Diletantizen naročnika se kaže v nepoznavanju tega kar naroča, nepoznavanju metod, nepoznavanju kompleksnosti in posledično vrednosti celovitih rešitev.
Razganja jih "sindrom nečak" (pa to je moj 15-letni nečak v stanju narediti v nekaj urah/dneh...), ali lastne legacy izkušnje (to smo nekoč...) in se ne zevedajo da so kompleksne (sedaj so skoraj da vse rešitve kompleksne) in varne (rešitve niso več v zaprti škatli, ampak so izpostavljene vplivom okolja, v katero so vpete) rešitve drage, zahtevajo znanje na strani naročnika in zahtevajo NAJOPTIMALNEJŠEGA in NE najcenejšega izvajalca.

Naročniki ne znajo naročili to kar rabijo.
In pri tem rabijo pomoč.
Pravo pomoč - ne neke projektne pisarne (MZ), podporne pisarne (MJU) ipd., ampak rabijo "projektantski biro".
Rabijo nadzor pri izvajanju - pa spet ne katerikoli, ampak pravi, strokovni, neodvisni.
Naj pogledajo trenutno neuspešne projekte: kako so jih planirali, kako jih izvajajo in kako jih nadzirajo, pa bodo ugotovili, da .... plavajo s tokom


Kako dolgo bi stali mostovi, če bi jih gradili tako kot SW?!

Gradnja SW ni enaka gradnji mostu. Ljudje pozabljajo, da je SW bolj intelektualna storitev kot izdelek. Nekako tako kot če bi pisatelj plačal prevajalski agenciji prevod svojega najboljšega romana, ki ga je pisal več let.. Redko kateri, tehnično še tako dober prevajalec , je sposoben dobro prevesti leposlovni roman, sploh če nima še sam malo leposlovne žilice.
Shakespeare-ja je prevajal Oton Župančič... Soft-ware pa je, že kot pravi beseda, nekaj mehkega ...;)

[King1144]
Dokler bo v JU vsak subjekt odločal zase (nabavljal pri svojem dobavitelju), bo JU neenotna. Zato je potrebno ponovno ustanoviti CVI, ki bo skrbel za strokovno nabavo vsega za JU, od radirk do hyper računalnika. Poleg tega je čas, da država zase naredi nov projekt: " RAČUNALNIŠTVO V OBLAKU !! ", z back up centrom v Bruslju ali vv. Če vam i kaj jasno, me kontaktirajte po tem forumu.

Že dogaja..računalništvo v oblaku..

''Kompetenčni center storitve podprte z računalništvom v oblaku (KC CLASS)
Vrednost sofinanciranja programa: 6.395.380,00 €


Računalništvo v oblaku (ang. cloud computing) je eno od najhitreje rastočih področij v sektorju IKT in eno najpomembnejših področij omrežnih sistemov. Z razvojem kompetenc na tem področju je možno povečati konkurenčnost tako sodelujočih partnerjev na projektu kot – s pomočjo dostopa do najnovejših tehnologij in znanja na tem področju – tudi konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Konzorcij bo s koncentracijo kritične mase znanja iz različnih komplementarnih disciplin omogočil razvoj inovativnih storitev in izdelkov. Glavni cilj programa je razvoj storitev in izdelkov na področju računalništva v oblaku. Raziskave in izgradnja kompetenc bodo osredotočene na naslednje teme: varnost, mobilnost, skupna raba (ang. multi-tenancy), upravljanje identitete, zanesljivost, upravljanje podatkov in odprtost vmesnikov''

www.mvzt.gov.si/si/d...ni_centri/