Obvezni pobot je nateg, ker pri izničenju terjatev uporablja njihovo nominalno vrednost, ne njihove tržne vrednosti, t.j. ne upošteva različnega kreditnega tveganja različnih terjatev in s tem oškoduje (nekatere) upnike. Pobot po tržni vrednosti terjatve pa je možen le s prosotoljnim pobotom.

Na primer: A dolguje Bju in Cju vsakemu po 10 evrov, B dolguje Dju 10 evrov in D dolguhe Aju 10 evrov. Vse terjatve so nezavarovane in nihče nima nobenega drugega premoženja, razen Dja, ki ima 10 evrov gotovine.

Dejansko je A nesolventen (njegovo neto premoženje znaša -10 evrov) in tržna vrednost terjatve Bja proti Aju (in Cja proti Aju) je dejansko vsaka po 5 evrov: kajti A lahko od Dja izterja 10 evrov in v stečaju pripada Bju in Cju vsakemu po 5 evrov stečajne mase Aja.

A po obveznem pobotu se izničijo terjatve od Bja do Aja, od Aja do Dja in od Dja do Bja. A ostaja nesolventen, a C po obveznem pobotu od Aja ne more v stečaju Aja izterjati več ničesar.

Z obveznim pobotom je bil zato C oškodovan. Pri tem C ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil obvezni pobot med Ajem, Bjem in Djem, tudi če je sodelovanje pri obveznem pobotu prostovoljno (t.j. če lahko do njega pride le, če se A, B in D nanj prijavijo).

Zato je po mojem zakon o obveznem pobotu celo neustaven, ker (prisilno) posega v zasebno lastnino in to diskriminatorno in bi C z ustavno pritožbo lahko izpodbijal obvezni pobot, s katerim je bil oškodovan.

(prejšnjega posta mi sistem ne dovoli več popraviti, zato še enkrat popravljena verzija)

Obvezni pobot je nateg, ker pri izničenju terjatev uporablja njihovo nominalno vrednost, ne njihove tržne vrednosti, t.j. ne upošteva različnega kreditnega tveganja različnih terjatev in s tem oškoduje (nekatere) upnike v korist drugih. Pobot po tržni vrednosti terjatve pa je možen le s prostovoljnim pobotom.

Na primer: A dolguje Bju in Cju vsakemu po 10 evrov, B dolguje Dju 10 evrov in D dolguje Aju 10 evrov. Vse terjatve so nezavarovane in nihče nima nobenega drugega premoženja, razen Dja, ki ima 10 evrov gotovine.

Dejansko je A nesolventen (njegovo neto premoženje znaša -10 evrov) in dejanska vrednost terjatve Bja proti Aju (in Cja proti Aju) je vsaka po 5 evrov: kajti A lahko od Dja izterja 10 evrov in v stečaju pripada Bju in Cju vsakemu po 5 evrov stečajne mase Aja.

A po obveznem pobotu se izničijo terjatve od Bja do Aja, od Aja do Dja in od Dja do Bja. A ostaja nesolventen, a C po obveznem pobotu od Aja ne more v stečaju Aja izterjati ničesar več.

Z obveznim pobotom je bil zato C oškodovan. Pri tem C ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil obvezni pobot med Ajem, Bjem in Djem, tudi če je sodelovanje pri obveznem pobotu prostovoljno (t.j. če lahko do njega pride le, če se A, B in D nanj prijavijo).

Problem je v tem, da je obvezni pobot nekvalitetno Bjevo terjatev do Aja ovrednotil po nominalni vrednosti 10 evrov (čeprav je dejansko vredna le 5 evrov) in jo zato pobotal s (kvalitetno) Ajevo terjatvijo do Dja, ki je tako nominalno, kot tudi dejansko, vredna 10 evrov.

Zato je po mojem zakon o obveznem pobotu celo neustaven, ker (prisilno) posega v zasebno lastnino in to diskriminatorno in bi C z ustavno pritožbo lahko izpodbijal obvezni pobot, s katerim je bil oškodovan.

"Manjka več milijard evrov"
tako je
6miljard eur za posojila tajkunom
s tem denarjem bi gospodarstvo v slo cvetelo

[EkoNomix]
(prejšnjega posta mi sistem ne dovoli več popraviti, zato še enkrat popravljena verzija)

Obvezni pobot je nateg, ker pri izničenju terjatev uporablja njihovo nominalno vrednost, ne njihove tržne vrednosti, t.j. ne upošteva različnega kreditnega tveganja različnih terjatev in s tem oškoduje (nekatere) upnike v korist drugih. Pobot po tržni vrednosti terjatve pa je možen le s prostovoljnim pobotom.

Na primer: A dolguje Bju in Cju vsakemu po 10 evrov, B dolguje Dju 10 evrov in D dolguje Aju 10 evrov. Vse terjatve so nezavarovane in nihče nima nobenega drugega premoženja, razen Dja, ki ima 10 evrov gotovine.

Dejansko je A nesolventen (njegovo neto premoženje znaša -10 evrov) in dejanska vrednost terjatve Bja proti Aju (in Cja proti Aju) je vsaka po 5 evrov: kajti A lahko od Dja izterja 10 evrov in v stečaju pripada Bju in Cju vsakemu po 5 evrov stečajne mase Aja.

A po obveznem pobotu se izničijo terjatve od Bja do Aja, od Aja do Dja in od Dja do Bja. A ostaja nesolventen, a C po obveznem pobotu od Aja ne more v stečaju Aja izterjati ničesar več.

Z obveznim pobotom je bil zato C oškodovan. Pri tem C ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil obvezni pobot med Ajem, Bjem in Djem, tudi če je sodelovanje pri obveznem pobotu prostovoljno (t.j. če lahko do njega pride le, če se A, B in D nanj prijavijo).

Problem je v tem, da je obvezni pobot nekvalitetno Bjevo terjatev do Aja ovrednotil po nominalni vrednosti 10 evrov (čeprav je dejansko vredna le 5 evrov) in jo zato pobotal s (kvalitetno) Ajevo terjatvijo do Dja, ki je tako nominalno, kot tudi dejansko, vredna 10 evrov.

Zato je po mojem zakon o obveznem pobotu celo neustaven, ker (prisilno) posega v zasebno lastnino in to diskriminatorno in bi C z ustavno pritožbo lahko izpodbijal obvezni pobot, s katerim je bil oškodovan.

Mene pri reševanju vprašanja plačilne nediscipline zelo moti, da nihče ne pokliče na oder sodnikov in jih vpraša, kaj je narobe pri njih, da sistem izvršb ne funkcionira. Jih je premalo, ali se samo praskajo po jajčnikih. (Izvršbe se zunaj štejejo za praviloma precej brain dead postopke, pri nasso pa očino jedrska fizika).

Ustavna pritožba je v Sloveniji mogoča, če sta komulativno izpolnena dva pogoja. Da so nastale protiustavne posledice in da se je izčrpalo vsa pravna sredstva. Sploh slednji je zelo rigorozen. Z drugimi besedami, do ustavnega sodišča v Sloveniji, pod zdaj veljavnimi pogoji, človek pride približno 10 po opravljenem prisilnem pobotu, če ekonomsko do takrat vzdrži.

Pa da ne bo kdo slučajno mislil, da je kaj narobe z zakonodajo, ki ureja procesne predpostravke dostopa do ustavnega sodišča. Nope. Te kriterije so preko svoje sodne prakse spisali sami ustavni sodniki.

Iz tega je seveda dobro razvidno, da škrlatniki primarno skrbijo za to, da imajo čim manj dela (in s tem več časa za praskanje po jajcih), kot pa za stabilnost ustavnega reda, kar je načeloma njihova ustavna funkcija.

Včeraj so obrtniški predstavniki pljuvali po obrtnikih. Meni je recimo podjetnik dožan skoraj že tri leta za robo, ki jo je izvozil. Če hočem pokasirat moram vložiti še v izterjavo, ki je brezupna. On se pa še kar vozi z jadrnico, prostore ima na Viču, na večino klicev pa je odgovarjal iz trajekta. Skratka za moj denar uživa. Rešitev: je ne vidim. Podal sem kazensko ovadbo za poslovno goljufijo pa nič. Ha ha in vem da nas je veliko takih. Sam bom preživel, če pa so zneski višji je težava, sam sem namreč tudi za ta račun plačal DDV in davek na koncu leta, saj je še slabše voditi vse skupaj kot terjatev in jo leta vleči za sabo. Če so računi veliki tega enostavno ne moreš. Sem imel kar srečo?????

[>
Mene pri reševanju vprašanja plačilne nediscipline zelo moti, da nihče ne pokliče na oder sodnikov in jih vpraša, kaj je narobe pri njih, da sistem izvršb ne funkcionira. Jih je premalo, ali se samo praskajo po jajčnikih. (Izvršbe se zunaj štejejo za praviloma precej brain dead postopke, pri nasso pa očino jedrska fizika).

Ma, tu je problem, ker se od izvršilnega postopka preveč pričakuje. Saj upniki pridejo do sklepa o izvršbi. Ampak ni kaj vzeti. Pri postopkih na podlagi verodostojne listine je treba upoštevati, da teh postopkov enostavno ne moreš še bolj poenostavljati. Za izdajo sklepa o izvršbi je dosti faktura upnika! Jasno je, da gre ob ugovoru zadeva v pravdni postopek, drugače ne more biti.

Še prav nobene recesije v zgodovini človeštva niso rešila sodišča s "hitrim delom".

GOSPODARSKA ZBORNICA JE PROTI vsemu, kar njej ne prinaša denarja.Prava in velika sramota so tudi sodni postopki , ki jih je sprožila zbornica za plačilo članarin iz leta 2005 in noben podjetnik ne more uspeti in dokazati, da so mu zaračunali ne samo članarino Gospodarski zbornici, ampak še članarine nekim sekcijam, ki niso bile obvezne. Pa kaj, saj sodstvo tudi pomaga odirati majhne podjetnike.

Zakon je največje skrpucalo, ki ga je proizvedla ta vlada.Iz predloga je jasno vidno, da je koncept zakona pisal študent za seminarsko nalogo, pojma pa nima kako se posluje v gospodarstvu.To bo norčevanje iz vseh gospodarstvenikov, v kolikor bi bil tak zakon sprejet.Velikim neumnostim smo se že prilagajali toda ta presega vse mere zdrave pameti.Le kdo se upa podpisati pod tak predlog? Križanič??Pobot, register protestiranih menic in ostalo jasno kaže o popolnem nepoznavanju življenja v praksi.Od pobota in jugo menic --vse smo že preizkusili.Rešitev pa je enostavna--ZAVAROVANJE NAKUPA Z MENICO__In sancije kdor kupuje brez predložitve zavarovanja.Pa ne bo treba velike znanosti pri reševanju likvidnosti.Upam, da bo kdo prebral!!!!!!

[vuksan]
> [>
> Mene pri reševanju vprašanja plačilne nediscipline zelo moti, da nihče ne pokliče na oder sodnikov in jih vpraša, kaj je narobe pri njih, da sistem izvršb ne funkcionira. Jih je premalo, ali se samo praskajo po jajčnikih. (Izvršbe se zunaj štejejo za praviloma precej brain dead postopke, pri nasso pa očino jedrska fizika).
>

Ma, tu je problem, ker se od izvršilnega postopka preveč pričakuje. Saj upniki pridejo do sklepa o izvršbi. Ampak ni kaj vzeti. Pri postopkih na podlagi verodostojne listine je treba upoštevati, da teh postopkov enostavno ne moreš še bolj poenostavljati. Za izdajo sklepa o izvršbi je dosti faktura upnika! Jasno je, da gre ob ugovoru zadeva v pravdni postopek, drugače ne more biti.

Še prav nobene recesije v zgodovini človeštva niso rešila sodišča s "hitrim delom".

daj ne nateguj s slovenskim sodiščnim apologetizmom

Vzrok zakaj v izvršbi dolžniku ni več kaj vzeti je v tem, da traja okoli osem let, da sodišče sploh da zeleno luč, da se kaj vzame.

V osmih letih, pa gre lahko dolžnikovo premoženje že 100x okoli sveta in okoli 100x lahko zamenja lastnika.

Poleg tega ... slovenski ZIZ je prevod avstrijske izvršilne zakonodaje, vključno z napotiotvijo na pravdo ob morebitnem ugovoru zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Žal pa take pravde v Avstriji trajajo v povprečnju nekaj tednov v Ljutski Republiki Butale pa osem let. Žal klonirati ljudi ne znamo, da bi si zagotovili še tako kvalitetne in delavne sodnike kot jih ima Avstrija, namesto kalimerovskega, funkcionalnonepismenega, brez znanja tujh jezikov ter moralnohorizontalnega človeškega podna.

[EdiSce]
> [vuksan]
> > [>

Vzrok zakaj v izvršbi dolžniku ni več kaj vzeti je v tem, da traja okoli osem let, da sodišče sploh da zeleno luč, da se kaj vzame.

V osmih letih, pa gre lahko dolžnikovo premoženje že 100x okoli sveta in okoli 100x lahko zamenja lastnika.

Poleg tega ... slovenski ZIZ je prevod avstrijske izvršilne zakonodaje, vključno z napotiotvijo na pravdo ob morebitnem ugovoru zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Žal pa take pravde v Avstriji trajajo v povprečnju nekaj tednov v Ljutski Republiki Butale pa osem let. Žal klonirati ljudi ne znamo, da bi si zagotovili še tako kvalitetne in delavne sodnike kot jih ima Avstrija, namesto kalimerovskega, funkcionalnonepismenega, brez znanja tujh jezikov ter moralnohorizontalnega človeškega podna.

Osem let je kakšen ekstremni primer; mislim, da v Ljubljani nove pravde pridejo do pravnomočnosti v treh letih. Do pravnomočnosti izvršilnega sklepa pa potem tudi ni pet let. Napotitev na pravdo zaradi ugovora v izvršbi sploh ne zadrži izvršbe. Žal mi je sicer, da imaš ti slabe izkušnje s sodstvom.

[vuksan]
> [EdiSce]
> > [vuksan]
> > > [>
>
> Vzrok zakaj v izvršbi dolžniku ni več kaj vzeti je v tem, da traja okoli osem let, da sodišče sploh da zeleno luč, da se kaj vzame.
>
> V osmih letih, pa gre lahko dolžnikovo premoženje že 100x okoli sveta in okoli 100x lahko zamenja lastnika.
>
> Poleg tega ... slovenski ZIZ je prevod avstrijske izvršilne zakonodaje, vključno z napotiotvijo na pravdo ob morebitnem ugovoru zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Žal pa take pravde v Avstriji trajajo v povprečnju nekaj tednov v Ljutski Republiki Butale pa osem let. Žal klonirati ljudi ne znamo, da bi si zagotovili še tako kvalitetne in delavne sodnike kot jih ima Avstrija, namesto kalimerovskega, funkcionalnonepismenega, brez znanja tujh jezikov ter moralnohorizontalnega človeškega podna.


Osem let je kakšen ekstremni primer; mislim, da v Ljubljani nove pravde pridejo do pravnomočnosti v treh letih. Do pravnomočnosti izvršilnega sklepa pa potem tudi ni pet let. Napotitev na pravdo zaradi ugovora v izvršbi sploh ne zadrži izvršbe. Žal mi je sicer, da imaš ti slabe izkušnje s sodstvom.

Pet let, da človek pride do denarja) ... grejt sakses

(vatli za merjenja časa so čisto izpirjeni, pa tega noben od sodščnikov ne prizna)