Saj ni cudno da tja domacini ne zahajajo.Za 90 EUR grem lahko za vikend v toplice,ne pa na kosilo na Bled.

Tu se vidi kakšna je družba - tudi takozvana "elita" - nažreti se za čim manj - kvaliteta je postranskega pomena na žalost, v Topolinu sem bil nekajkrat in vsakič pozitivno presenečen - enostavno so profiji.

Prvi, precej abotni komentar zgodaj vstajajočega bralca, ki sicer niti približno ne daje slutiti na razumevanje vrhunske kulinarike ali hedonizma nasploh, vendarle zadene žebljico na glavico. Za 70 evrov dobiš prav resen večerni degustacijski meni v večini michelink z eno zvezdico. In tam bo res vse klapalo, ne le hrana. V Topolinu se sicer izvrstno je, plača pa bistveno preveč. Sem upal, da bo gospa Anita po koncu slovenskega predsedovanja EU cene spustila tja, kamor sodijo, pa jih očitno ni. Prav zaradi (opisanega) pristopa je njihovo kalo prvovrstnih in dragih surovin relativno majhno, zato običajna obrazložitev zelo visoke cene ne more zdržati presoje. Bomo videli, doklej bo to trajalo.

Morda je tokrat ocena (najvišja doslej v Financah) le nekoliko pretirana, če si pogledam definicijo v točkovanju! Če si že Zoran morda zasluži 9, so Anita, prostori, vinska karta vendarle stopničko niže.

... Vino dneva: Domaine William Feure - Chablies Premier Cru Vallons 2000 (165 evrov za steklenico) - maslene ...

Glede na zgoraj napisano je očitno nekaterim pravilni zapis tujih besed prevelik miselni zalogaj.

Ocena me je resnično spravila v dobro voljo, smeh pa me verjetno ne bo zapustil še cel konec tedna. Še posebej, če se upošteva pravila točkovanja Financ (http://www.finance.s...tockovanje< /a> ).

Marko

P. S.: Poraja se mi vprašanje, kakšna bo šele ocena določene vipavske gostilne, ko le-ta pride na vrsto. Seveda tiste, katere šef je že pred časom za en medij prostodušno izjavil, da je zavrnil ponujeno (!) Michelinovo zvezdico, ker so predstavniki Michelinovega rdečega vodiča zahtevali vinsko karto. Ti, ti Michelinov rdeči vodič! Le kako si upajo kaj takega zahtevati od pravega umetnika? In seveda tiste, katere temu istemu šefu je pred kratkim ušlo, da ne zdrži za štedilnikom, ker je kreativec. Just a wild guess - 10,2? Če pa bo še kakšna skrivnost, ko bodo celo spodnje čeljusti udarile ob tla, npr. v obliki Petrusove vertikale, pa mogoče celo 10,5?

lalou je napisal(a):
... Vino dneva: Domaine William Feure - Chablies Premier Cru Vallons 2000 (165 evrov za steklenico) - maslene ...

 
Mene precej bolj kot trije škratje v enem imenu moti cena. Dober chablis slovi po sprejemljivi ceni za visoko kvaliteto. Za 165 evrov bi kjerkoli po svetu (razen v Rusiji, Turčiji in podobnih biserih) v ekskluzivni restavraciji mirno pil grand cru z dražjega Cote de Beaune. Za chablis premier cru sicer dobrega proizvajalca in dobrega letnika zaračunati tako ceno, pri čemer je preko internetnih trgovcev še danes dostopen za končno ceno cca 30 EUR, kaže na rahlo pogoltnost kot eno značajskih potez gospe Anite. Kar sodi med manj svetle značilnosti Topolina.

soc je napisal(a):

 
Mene precej bolj kot trije škratje v enem imenu moti cena. Dober chablis slovi po sprejemljivi ceni za visoko kvaliteto. Za 165 evrov bi kjerkoli po svetu (razen v Rusiji, Turčiji in podobnih biserih) v ekskluzivni restavraciji mirno pil grand cru z dražjega Cote de Beaune. Za chablis premier cru sicer dobrega proizvajalca in dobrega letnika zaračunati tako ceno, pri čemer je preko internetnih trgovcev še danes dostopen za končno ceno cca 30 EUR, kaže na rahlo pogoltnost kot eno značajskih potez gospe Anite. Kar sodi med manj svetle značilnosti Topolina.

 
Se čisto strinjam. Če bi bil to osamljen primer pisanja TS, bi mi lahko povsem upravičeno očital dlakocepljenje. Vendar so takšne in podobne napake zvezda stalnica njegovega pisanja. Pa tudi te ne bi bile tako moteče, če ne bi bilo v zadnjem obdobju še večjih kiksov (i.e. Montrachet/Meursault, karbonska maceracija/suhi led in severne vinske sorte/bogatost s kislinami), kateri bi lahko celo napeljevali na sklep, da je za nekatere vinsko-kulinarična tematika pač preveč zahtevna. Ne glede na vse teoretično in praktično usposabljanje v zadnjem obdobju. Ko pa se zraven doda še fiasko z ocenjevanjem oštarije Debeleuh, potem ...

Glede cenovne politike imaš prav. Resnično izjemen chablis (npr. odlični/izjemni letniki Dauvissat Les Clos in Les Preuses in Fevre Les Clos in Les Preuses), kateri je IMHO popolnoma primerljiv z ravno tako izjemnimi grand cruji iz Cote Beaune, v gostilnah stane med 100 in 150 EUR. V malce višji cenovni razred z nekaj izjemami (npr. Coche Dury) spadajo Corton Charlemagni, kar pa nosi naziv grand cru in ima v besedni zvezi besedo Montrachet pa praviloma spada v še višji cenovni razred. Upravičeno ali ne.

Marko

P. S.:  BTW tvoje stališče je zelo zanimivo. Po eni strani neusmiljeno kritiziraš raznorazne "kartoflarje" in "šniclarje" (= abotni komentarji ipd.), po drugi strani pa si (modro) tiho ali pa v rokavicah obravnavaš pisanje TS (= ... je tokrat ocena (najvišja doslej v Financah) le nekoliko pretirana ...). Namesto, da bi se lotil čiščenja Avgijevega hleva, iz katerega pošteno zaudarja, ti tepeš crknjenega konja. ;-)

lalou je napisal(a):

P. S.:  BTW tvoje stališče je zelo zanimivo. Po eni strani neusmiljeno kritiziraš raznorazne "kartoflarje" in "šniclarje" (= abotni komentarji ipd.), po drugi strani pa si (modro) tiho ali pa v rokavicah obravnavaš pisanje TS (= ... je tokrat ocena (najvišja doslej v Financah) le nekoliko pretirana ...). Namesto, da bi se lotil čiščenja Avgijevega hleva, iz katerega pošteno zaudarja, ti tepeš crknjenega konja. ;-)

 
V deželi, kjer naši bližnji in daljnji predniki objektivno zasluženo nosijo pridevke cvičkarjev in bečkih kočijašev, je poskus mobilizacije širših množic k spoznavanju lepot in užitkov dobre hrane in kapljice sila nehvaležno dejanje. Pred prihodom Tomaža in Mencingerja, na drug način Saše Veronika, v nekem rahlo bolj sprevrženem smislu (kako uživati v sušenih mesninah in šilcu domačega po resnem in kvalitetnem dimu) še Mladininega Ilovarja, je bilo v tej pustinji kaj malo napisanega o temah, ki so sodobnim epikurejcem tako blizu. Zato ne vem prav nobenega razloga, da bi se šel mrhovinarja na še kako živih truplih omenjenih entuziastov - lokalnih foodie avantgardistov.

Oba veva, da je poleg tistih konzervativcev, ki v življenju ne bodo pojedli sušija ali surove ostrige, ogromno tistih, ki ne bodo šli dlje od dunajca ali ocvrtih kalamarov zaradi čiste slavne slovenske špararije. Tistih, ki iz natanko istega razloga prisegajo na odprto ("domače") vino. Ja, seveda bodo z veseljem prišli, če jih povabiš, in se mastili s hrano Topolinov, Lojzetov, JB-jev, zraven z enakim veseljem praznili zanimivo število vrhunskih buteljk... In nato nadaljevali po svoje. Ker jim tovrstni užitki ne pomenijo dovolj, da bi bili sami pripravljeni kdaj odšteti razliko. Velika večina sodržavljanov bo raje dala 300 evrov v štumf, tudi če jih tehta 3 ali 30 milijonov, si morebiti privoščila vikend oddih s popustom v toplicah, kot pa jih zapravila za večer uživanja v dvoje v vrhunski restavraciji. Za razliko od naših sosedov - še Hrvatje so večji užitkarji, kaj šele Italijani.

Žal se mi zdi, da generacija, ki naj bi kot prva nasledila socialistične šnicl bataljone, veliko raje posnema ameriški fast-food pristop k življenju (dobesedno in preneseno) kot pa francosko-mediteransko uživanje v trenutku. Kaj malo nouveaux riches pod 40 sem imel priliko opaziti ob resnih kulinaričnih in vinarskih dogajanjih na Slovenskem... No ja, tudi tistih nad 40 se ravno ne tare.

Dela, ki so ga omenjeni, pa še kdo, zastavili, je še ogromno. Če pogledava tale forum, koliko tistih, ki bolj po naključju zaidejo v takole izmenjavo mnenj, ve o čem pravzaprav debatirava? Pa to ni forum podn kategorije 24ur.com! Piši, navdušuj, vzgajaj torej še ti - s tvojim poznavanjem teh tematik bo vsak pozitivni prispevek prav tako dobrodošel kot Tomažev. S skupnim ciljem omogočiti sebi in čim več drugim uživanje v odličnih restavracijah ob izvrstnih vinih za sprejemljivo ceno. Uživati trenutek in brez živčnega zloma plačati njegovo ceno. Morda boš prav ti spreobrnil katerega od mladih borznikov, ki v lovu na gradove v oblakih mečejo vase hamburgerje, solate in karkoli tekočega je pač na razpolago. Ali dal misliti kakemu oštirju (a la Skaručna), da vendarle nabavi nekaj deset vrhunskih buteljk k svoji sicer dobri hrani.

Pa za konec tegale nakladanja, kar sem menda tudi že zapisal - nobody is perfect. Od vseh naštetih gospodov. Kaj je že tista bibiljska, naj prvi vrže kamen, ki je brez greha?

Moram priznati, da mene različni življenjski slogi še zdaleč ne motijo toliko kolikor tebe (live and let live). Tako me ne motijo tudi tisti, kateri se bašejo s hamburgerji in raznoraznimi umetnimi napitki ter mi je takšno brcanje crknjenega konja prej brcanje v temo. Takšnih entuziastov (beri norcev), kakor sva midva, bo vedno le peščica. S tem se je potrebno sprijazniti. Moje dosedanje izkušnje mi pravijo, da relativno gledano Slovenci tudi ne izstopamo prav dosti v primerjavi z ostalimi na vinsko kulinaričnem področju.

Kar si napisal, bi bilo mogoče popolnoma na mestu leta 1995, za leto 2009 pa nisem čisto prepričan. Leta 2009 bi pričakoval nekoga, ki bi uporabljal enake standarde kot veljajo drugod na Zahodu. Torej, primerljiv sistem ocenjevanja, pa malce več znanja, distance in kritičnosti. Uvrstiti Topolino med dosedaj 5 najboljših svetovnih restavracij (= Topolino + 4 restavracije iz rubrike točkovanje) je zame čisto norčevanje iz inteligence (zahtevnejših) bralcev Financ. Menda naj bi bil gospod glavni urednik na to še posebej občutljiv pri svojih podrejenih. Potem pa se naši vinarji in gostinci čudijo, ko tujci ne padejo dol zaradi njihovih vin in gostiln ter to pripisujejo izključno naši majhnosti in neprepoznavnosti. Šele z Zahodom primerljiv sistem ocenjevanja na tem področju bo dobrodejno vplival tako na (nekatere) gostince in vinarje kot tudi na konsumente.

Marko

P. S.: Nobody is perfect pa je zelo blagi evfemizem za to, kar počne TS.

lalou je napisal(a):
Moram priznati, da mene različni življenjski slogi še zdaleč ne motijo toliko kolikor tebe (live and let live). Tako me ne motijo tudi tisti, kateri se bašejo s hamburgerji in raznoraznimi umetnimi napitki ter mi je takšno brcanje crknjenega konja prej brcanje v temo. Takšnih entuziastov (beri norcev), kakor sva midva, bo vedno le peščica. S tem se je potrebno sprijazniti. Moje dosedanje izkušnje mi pravijo, da relativno gledano Slovenci tudi ne izstopamo prav dosti v primerjavi z ostalimi na vinsko kulinaričnem področju .

Kar si napisal, bi bilo mogoče popolnoma na mestu leta 1995, za leto 2009 pa nisem čisto prepričan. Leta 2009 bi pričakoval nekoga, ki bi uporabljal enake standarde kot veljajo drugod na Zahodu . Torej, primerljiv sistem ocenjevanja, pa malce več znanja, distance in kritičnosti. Uvrstiti Topolino med dosedaj 5 najboljših svetovnih restavracij (= Topolino + 4 restavracije iz rubrike točkovanje) je zame čisto norčevanje iz inteligence (zahtevnejših) bralcev Financ. Menda naj bi bil gospod glavni urednik na to še posebej občutljiv pri svojih podrejenih. Potem pa se naši vinarji in gostinci čudijo, ko tujci ne padejo dol zaradi njihovih vin in gostiln ter to pripisujejo izključno naši majhnosti in neprepoznavnosti. Šele z Zahodom primerljiv sistem ocenjevanja na tem področju bo dobrodejno vplival tako na (nekatere) gostince in vinarje kot tudi na konsumente.

Marko

P. S.: Nobody is perfect pa je zelo blagi evfemizem za to, kar počne TS.

Ad 1) Koliko izvodov ima nemški Feinschmecker na prebivalca? Zakaj imajo Italijani tri megasisteme ocenjevanja vin (z vsakoletnimi zajetnimi knjigami strokovnih ocen pod imeni Gambero Rosso/Tre Bicchieri, Veronelli in Duemilavini, slednji resnično z enim l)? Pa prav tako tri vsedržavno cenjene in priznane (Veronellija, Gambero Rosso in L'Espresso) pri restavracijah? Ne strinjam se torej niti približno z oceno, da smo Slovenci na evropski ravni po svojem odnosu do hrane in pijače. Žal še zdaleč ne. Glede live and let live - seveda ima vsak svoje opcije, a katastrofa je, da jedo in pijejo kot zadnji reveži tisti, ki so neskončno daleč od tega. V Evropi tega ne vidiš. Tu imaš pa, reciva, le eno okence zgoraj na strani Financ optimalen in dokazan primerek rahlo primitivnega nouveau richea, ki bi ga infarkt ob misli, da bi omenjenih tristo evrov zapravil za večerjo zase in ženo, namesto da bi jih reinvestiral v posle. Res je, njegova stvar. Želim si le, da bi mlajši, danes 20- in 30-letniki dojeli, da je v življenju še kaj več kot denar na računu. In želim, da jim taki kot je Tomaž zbudijo dvom v njihova kmečko/amerikanizirana prepričanja. Kaj je en sam Sideways naredil za vrhunska vina v ZDA...

Ad 2) Hej, pa vzemi to za izziv in - do it! Če se že predhodno omenjeni gospodje srečujejo s primitivizmom šniclarsko-šparovne rulje, kaj bi tedaj čakalo šele tebe? Zato recimo mene osebno kaj takega niti zdaleč ne zanima. Relativnost Robertovih vin in Tomaževih gostiln - to je absolutni maksimum, kar dežela še pogojno prenese in to so svetlobna leta od 1989. Zato pravim - vsaka čast obema za tvegano izpostavljanje rulji. Pogojna absolutnost okusov Parkerja, pa Michelina ali Feinschmeckerja - danes in jutri še ne. Morda čez deset let. Kaj je narobe s tem glede na izgubljenih 50 let? Zakaj jih rušiti?

(Pa ne reci, da se bere kot neka razlaga piramidne promocije vin...)

soc je napisal(a):

 
Ali dal misliti kakemu oštirju (a la Skaručna ), da vendarle nabavi nekaj deset vrhunskih buteljk k svoji sicer dobri hrani.

 
V zadnjih dveh letih je nabavil kar nekaj vina, prej je imel samo cviček... a'a'a'a'a'a - evo smeh od slavca;)))

lecner je napisal(a):

 
V zadnjih dveh letih je nabavil kar nekaj vina, prej je imel samo cviček... a'a'a'a'a'a - evo smeh od slavca;)))

 Hvala za info, bom torej po dolgem času šel spet pogledat!

soc je napisal(a):

Tu imaš pa, reciva, le eno okence zgoraj na strani Financ optimalen in dokazan primerek rahlo primitivnega nouveau richea, ki bi ga infarkt ob misli, da bi omenjenih tristo evrov zapravil za večerjo zase in ženo, namesto da bi jih reinvestiral v posle.

 Dragi soc, saj v sloveniji skoraj drugacnih bogatasev kot tovrstni "noveau riche" ni. In v tem je ves odgovor na tvoje zgrazanje. Saj smo imeli 50 let socializma, madona. Kdo pa so slovenski "bogatasi"? Kaj sta pa recimo zrla Bosko Srot, ko je bil se obcinski uradnik, in Igor Bavcar, ko se ni bil na Istrabenzu? Ja saj sta bila navadna slovenska "mala cloveka". Dunajca pa pomfri, verjetno, a ne? In zakaj bi se to naj spremenilo, ko sta po igri srece in politicnih zvez postala lastnika 1/2 slovenskega gospodarstva?

bc123a je napisal(a):

 Dragi soc, saj v sloveniji skoraj drugacnih bogatasev kot tovrstni "noveau riche" ni. In v tem je ves odgovor na tvoje zgrazanje. Saj smo imeli 50 let socializma, madona. Kdo pa so slovenski "bogatasi"? Kaj sta pa recimo zrla Bosko Srot, ko je bil se obcinski uradnik, in Igor Bavcar, ko se ni bil na Istrabenzu? Ja saj sta bila navadna slovenska "mala cloveka". Dunajca pa pomfri, verjetno, a ne? In zakaj bi se to naj spremenilo, ko sta po igri srece in politicnih zvez postala lastnika 1/2 slovenskega gospodarstva?

 Morda upam na neko željo po kulturi duha pri ljudeh (pogojno) izpričanih sposobnosti?

soc je napisal(a):

 Morda upam na neko željo po kulturi duha pri ljudeh (pogojno) izpričanih sposobnosti?

 
Morda bi za to trebalo pocakati se ene 4 leta, da kriza normalizira razmere v sloveniji, in potem bos lahko prestel te ljudi. Upam, da ne na prste ene roke.

bc123a je napisal(a):

 
Morda bi za to trebalo pocakati se ene 4 leta, da kriza normalizira razmere v sloveniji, in potem bos lahko prestel te ljudi. Upam, da ne na prste ene roke.

 
Da greš na večerjo za 200EUR, ne rabiš enga milijona na zalogi..., sicer pa je želja za konzumiranje dobrih (in cenovno nekoliko manj dostopnih) stvari zelo nalezljiva - ko greš dvakrat na "pravo" večerjo si rečeš: "hej, zakaj sem tako dolgo vse to zamujal..." Temu je bil v principu namenjen tudi Slow food (da bi na sponzorirani večerji privabili nove potrošnike), vendar pa se je njegova ideja kmalu izrojila (slovenec je podjeten in manjši krog ljudi je ugotovil, da je to odlična priložnost, saj dobijo dobro hrano&pijačo po zelo ugodni ceni - tako so se na večerjah pojavljali vedno isti obrazi).

V slo. kolektivno zavest je vcepljen nek strah, da se bomo "pomehkužili" in spremenili v hohštaplerje ali pa da bomo deležni vsaj takšnega očitka: zato si tisti, ki se naokoli prevaža v golfu, ne bo smel privoščiti večerje za 150EUR (kaj bodo ljudje rekli, ko se bom iz gostilne odpeljal v avtomobilu, ki pomeni zgolj 10kratnik vrednosti tega kar sem zmetal vase - varen si šele, ko greš z x5 na cvrte kalamarje).

Drugače je s to "kulturo" po svetu... zato imaš na primorskem pred gostilnami parkirane strašne zverine s tablami LJ in pa italjanske fiate, vsi pa jedo iste stvari. Do te "anomalije" prihaja zato, ker italjani že pri povprečnem dohodku osvojijo vrednoto, da se splača v življenju tudi kaj dobrega pojesti... zato se vsaj 4krat na leto odpravijo v kako dobro gostilno.

...na drugi strani te zgodbe so seveda slovenske gostilne, ki so v celoti prilagojene kulinaričnim preferencam podalpskega človeka

lecner je napisal(a):

 
Da greš na večerjo za 200EUR, ne rabiš enga milijona na zalogi..., sicer pa je želja za konzumiranje dobrih (in cenovno nekoliko manj dostopnih) stvari zelo nalezljiva - ko greš dvakrat na "pravo" večerjo si rečeš: "hej, zakaj sem tako dolgo vse to zamujal..." Temu je bil v principu namenjen tudi Slow food (da bi na sponzorirani večerji privabili nove potrošnike) , vendar pa se je njegova ideja kmalu izrojila (slovenec je podjeten in manjši krog ljudi je ugotovil, da je to odlična priložnost, saj dobijo dobro hrano&pijačo po zelo ugodni ceni - tako so se na večerjah pojavljali vedno isti obrazi).

V slo. kolektivno zavest je vcepljen nek strah, da se bomo "pomehkužili" in spremenili v hohštaplerje ali pa da bomo deležni vsaj takšnega očitka: zato si tisti, ki se naokoli prevaža v golfu, ne bo smel privoščiti večerje za 150EUR (kaj bodo ljudje rekli, ko se bom iz gostilne odpeljal v avtomobilu, ki pomeni zgolj 10kratnik vrednosti tega kar sem zmetal vase - varen si šele, ko greš z x5 na cvrte kalamarje).

Drugače je s to "kulturo" po svetu... zato imaš na primorskem pred gostilnami parkirane strašne zverine s tablami LJ in pa italjanske fiate, vsi pa jedo iste stvari. Do te "anomalije" prihaja zato, ker italjani že pri povprečnem dohodku osvojijo vrednoto, da se splača v življenju tudi kaj dobrega pojesti... zato se vsaj 4krat na leto odpravijo v kako dobro gostilno.

...na drugi strani te zgodbe so seveda slovenske gostilne, ki so v celoti prilagojene kulinaričnim preferencam podalpskega človeka

Z vsem ostalim se brez ostanka strinjam, le tale s Slow foodom ne drži. Slow food kot italijanski revolt zoper globalizacijo-amerikanizacijo prehrane (v smislu jedi in odnosa do nje) temelji na tradicionalnih lokalnih kulinaričnih vrednotah prezentiranih na sodoben način in konzumiranih z veseljem in občutkom. Pa seveda ob spremljavi ustrezne vinske kapljice. Če se je v Sloveniji to najprej sprevrglo v (citiram avtorja teksta, o oziroma ob katerem se pogovarjamo, in ki je za tole tematiko eden ali prvi apostolov) snob food, nato pa tako v izvorni kot v obleščavljeni obliki že skoraj izumrlo, je to sila žalostno. Ni pa seveda slow-food tisto, kar ti pod tem imenom ponuja marsikatera restavracija in ljubiteljska združba, in kjer res dolgo in ponavadi dokaj veliko (bolj po številu hodov kot po masi hrane) poješ, hrana je pa recimo tipično ali netipično ... (bavarska, toskanska, "internacionalna" ipd.). In je lahko zelo dobro, tudi izvrstno, morda te ob tem seznanijo z odličnimi tujimi vinarji in vini - a prave zveze s Slow foodom to nima.

soc je napisal(a):


Ad 2) Hej, pa vzemi to za izziv in - do it! Če se že predhodno omenjeni gospodje srečujejo s primitivizmom šniclarsko-šparovne rulje, kaj bi tedaj čakalo šele tebe? Zato recimo mene osebno kaj takega niti zdaleč ne zanima. Relativnost Robertovih vin in Tomaževih gostiln - to je absolutni maksimum, kar dežela še pogojno prenese in to so svetlobna leta od 1989. Zato pravim - vsaka čast obema za tvegano izpostavljanje rulji. Pogojna absolutnost okusov Parkerja, pa Michelina ali Feinschmeckerja - danes in jutri še ne. Morda čez deset let. Kaj je narobe s tem glede na izgubljenih 50 let? Zakaj jih rušiti?

(Pa ne reci, da se bere kot neka razlaga piramidne promocije vin...)

Le na kakšen način naj bi se Tomaž Sršen IZPOSTAVLJAL rulji?
P: Kdo je to Robert pa ne vem...

Moneta je napisal(a):

Le na kakšen način naj bi se Tomaž Sršen IZPOSTAVLJAL rulji?
P: Kdo je to Robert pa ne vem...

Beri nekatere komentarje v Financah na Tomaževe ocene, brez izjeme tistih, ki niti približno ne vedo kdo je Robert, predvsem pa ne vedo, zakaj naj bi to sploh vedeli. Če nisi med njimi - Robert = Gorjak, vodilni slovenski amaterski (po osnovni izobrazbi) vinski prosvetljevalec in avtor knjižice z ocenami aktualnih slovenskih vin. Ki preko svoje firme tudi omogoča vsem, ki jih to zanima, po nekoliko lagodnejši in konec koncev bistveno cenejši poti kot s samovzgojo priti do čisto solidnih osnovnih vinskih znanj.

soc je napisal(a):

Beri nekatere komentarje v Financah na Tomaževe ocene, brez izjeme tistih, ki niti približno ne vedo kdo je Robert, predvsem pa ne vedo, zakaj naj bi to sploh vedeli. Če nisi med njimi - Robert = Gorjak, vodilni slovenski amaterski (po osnovni izobrazbi) vinski prosvetljevalec in avtor knjižice z ocenami aktualnih slovenskih vin. Ki preko svoje firme tudi omogoča vsem, ki jih to zanima, po nekoliko lagodnejši in konec koncev bistveno cenejši poti kot s samovzgojo priti do čisto solidnih osnovnih vinskih znanj.

 
To je že OK kar praviš, pa vseeno: mi lahko odgovoriš KAKO se IZPOSTAVLJATA rulji? Pač, ljudje ocenjujejo novinarske prispevke Tomaža Sršena...
Le kako naj bi se izpostavljal rulji Robert Gorjak, ko rulja sploh ne vemo zanj?!?
P: Malo bolj pa so se vedno izpostavljali odnosi na relaciji Tomaž/raznorazni gostinci/vinarji. Tomaž je bil (je še?) guverner gorenjskega omizja polževih jedcev. In se je vse skupaj mešalo v en tak domačijski biznis. Ker so njegovi kobajagi "novinarski" članki zgolj in samo eno PR objavljanje. "Ne bo mene ocenjeval nekdo, ki naokrog hodi v nespucanih čevljih", je enkrat en gostilničar ocenil njegov strokovni nivo.

soc je napisal(a):

Z vsem ostalim se brez ostanka strinjam, le tale s Slow foodom ne drži. Slow food kot italijanski revolt zoper globalizacijo-amerikanizacijo prehrane (v smislu jedi in odnosa do nje) temelji na tradicionalnih lokalnih kulinaričnih vrednotah prezentiranih na sodoben način in konzumiranih z veseljem in občutkom. Pa seveda ob spremljavi ustrezne vinske kapljice. Če se je v Sloveniji to najprej sprevrglo v (citiram avtorja teksta, o oziroma ob katerem se pogovarjamo, in ki je za tole tematiko eden ali prvi apostolov) snob food, nato pa tako v izvorni kot v obleščavljeni obliki že skoraj izumrlo, je to sila žalostno. Ni pa seveda slow-food tisto, kar ti pod tem imenom ponuja marsikatera restavracija in ljubiteljska združba, in kjer res dolgo in ponavadi dokaj veliko (bolj po številu hodov kot po masi hrane) poješ, hrana je pa recimo tipično ali netipično ... (bavarska, toskanska, "internacionalna" ipd.). In je lahko zelo dobro, tudi izvrstno, morda te ob tem seznanijo z odličnimi tujimi vinarji in vini - a prave zveze s Slow foodom to nima.

 
Da, takšna je bila "ideja" Slow fooda. Vednar pa sem jaz govoril o tem kako se je uvedel (in pa tudi zamrl) pri nas. Potrebno je le upoštevati, da se je pri nas najbolj razvijal v sredi devetdesetih let, ko se je slo. bolj primerjalo (tudi na tem področju) s kakim Kazahstanom kot pa EU.
Tedaj pri nas ni bil potreben kak revolt proti globalizmu (en mcdonalds na čopovi), potrošnikom je bilo potrebno zgolj pokazati, da slo. gostilne lahko ponudijo tudi kaj več od krvavic in krompirja. Gostinci so tedaj zelo hitro dvigali svojo kvaliteto (kar je logično, saj so samo kopirali), enako je veljalo tudi za vinarje; velike spremembe na tem področju so predstavljale zlasti šok za potrošnike.

Zato pravim, da so bili Slow foodi na začetku samo organizirane večerje, kjer je vsaka gostilna pokazala najboljše kar lahko ponudi (takrat so bile pri: Frankotu, Lojzetu, Danilotu..) in vinarji (kakopak vedno isti, saj drugih ni bilo) so prinašali svoja najboljša vina. Hec je bil v tem, da je nepoučeni potrošnik lahko prišel do tedaj najboljše hrane in pijače, po skoraj polovični ceni (vinar je dal vino zastonj, gostinec je imel pokrite stroške materialov in dela). Tako je povsem naravno, da je Slow food takšen, karkšen je bil, postopno tudi zamrl: gostinci in vinarji so za svoje nove produkte dobili dovolj širok trg, zato posebnega interesa za odpovedovanje profitu niso več niti imeli, po drugi strani pa je bila težava tudi, že prej omenjena, premajhna "pretočnost" potrošnikov (zakaj bi učil tiste, ki so se v ta "novi svet" že vključili).

Druga stvar pri Slow foodu pa je bila njegova sorazmerno dobra medijska pokritost... tako so ljudje vedeli, da slow food pomeni dobro jesti. Mnogi so ta (zastonj goodwill) hitro pograbili in na vrata svoje gostilne napisali Slow food, kar seveda ne pomeni nič; enako velja tudi za jedilnike - marsikdo še vedno, ko dobi na mizo velik krožnik z malo hrane, kelnarja vpraša: "a, to je pa Slow food....".. in potem je pomirjen;))

Moneta je napisal(a):

 
To je že OK kar praviš, pa vseeno: mi lahko odgovoriš KAKO se IZPOSTAVLJATA rulji? Pač, ljudje ocenjujejo novinarske prispevke Tomaža Sršena...
Le kako naj bi se izpostavljal rulji Robert Gorjak, ko rulja sploh ne vemo zanj?!?
P: Malo bolj pa so se vedno izpostavljali odnosi na relaciji Tomaž/raznorazni gostinci/vinarji. Tomaž je bil (je še?) guverner gorenjskega omizja polževih jedcev. In se je vse skupaj mešalo v en tak domačijski biznis. Ker so njegovi kobajagi "novinarski" članki zgolj in samo eno PR objavljanje. "Ne bo mene ocenjeval nekdo, ki naokrog hodi v nespucanih čevljih", je enkrat en gostilničar ocenil njegov strokovni nivo.

 
Naši ocenjevalci in pa popisovalci, niso v takšnem položaju kot kak hugh johnson, ki proda več milijonov izvodov letno, zato je povsem razumljivo, da je pri njih vedno podana takšna ali drugačna "okuženost".

Jaz se strinjam s tistimi, ki pravijo: dobro, da sploh kaj pišejo... kajti bolje je, da potrošnikom pošiljajo nerelevantne informacije, kot pa da se še naprej promovirajo žganci v telečji obari... hrvati pravijo, da smo slo. zmedeni, ker jemo ajdove žgance;))

soc je napisal(a):

Ad 1) Koliko izvodov ima nemški Feinschmecker na prebivalca? Zakaj imajo Italijani tri megasisteme ocenjevanja vin (z vsakoletnimi zajetnimi knjigami strokovnih ocen pod imeni Gambero Rosso/Tre Bicchieri, Veronelli in Duemilavini, slednji resnično z enim l)? Pa prav tako tri vsedržavno cenjene in priznane (Veronellija, Gambero Rosso in L'Espresso) pri restavracijah? Ne strinjam se torej niti približno z oceno, da smo Slovenci na evropski ravni po svojem odnosu do hrane in pijače. Žal še zdaleč ne. Glede live and let live - seveda ima vsak svoje opcije, a katastrofa je, da jedo in pijejo kot zadnji reveži tisti, ki so neskončno daleč od tega. V Evropi tega ne vidiš. Tu imaš pa, reciva, le eno okence zgoraj na strani Financ optimalen in dokazan primerek rahlo primitivnega nouveau richea, ki bi ga infarkt ob misli, da bi omenjenih tristo evrov zapravil za večerjo zase in ženo, namesto da bi jih reinvestiral v posle. Res je, njegova stvar. Želim si le, da bi mlajši, danes 20- in 30-letniki dojeli, da je v življenju še kaj več kot denar na računu. In želim, da jim taki kot je Tomaž zbudijo dvom v njihova kmečko/amerikanizirana prepričanja. Kaj je en sam Sideways naredil za vrhunska vina v ZDA...

Ad 2) Hej, pa vzemi to za izziv in - do it! Če se že predhodno omenjeni gospodje srečujejo s primitivizmom šniclarsko-šparovne rulje, kaj bi tedaj čakalo šele tebe? Zato recimo mene osebno kaj takega niti zdaleč ne zanima. Relativnost Robertovih vin in Tomaževih gostiln - to je absolutni maksimum, kar dežela še pogojno prenese in to so svetlobna leta od 1989. Zato pravim - vsaka čast obema za tvegano izpostavljanje rulji. Pogojna absolutnost okusov Parkerja, pa Michelina ali Feinschmeckerja - danes in jutri še ne. Morda čez deset let. Kaj je narobe s tem glede na izgubljenih 50 let? Zakaj jih rušiti?

(Pa ne reci, da se bere kot neka razlaga piramidne promocije vin...)

 
Ad 1) Za število izvodov Feinschmekerja na prebivalca ne vem, zato to ne morem komentirati. Glede Italije pa vprašanje - koliko je Italijanov in koliko je Slovencev? Pri 2 milijonih prebivalcev prav veliko literature na tem področju ne moreš pričakovati. Relativno na 2 milijona ali pa na 60/80 milijonov je razlika. Prekletstvo majhnih narodov pač. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da tista literatura, ki bi že obstajala, po kakovosti ne bi mogla biti primerljiva s svetovno. Če ne leta 1990 ali pa 1995, pa vsaj leta 2009. But then again I might be wrong.

Ad 2) Ne boš verjel, vendar je bil pred dobrimi 4 leti dan predlog prav uredniku tega časopisa za ocenjevanje vin in gostiln s sistemom primerljivim s tistimi z Zahoda. Kot uvod pa naj bi bil članek o DRC. Odgovor: ker naj bi bila v tistem času precej povečana ponudba odprtega modrega pinota v slovenskih gostilnah, naj se raje o tem napiše članek! Now, who is fooling who? Pa tudi pri drugih 2 publikacijah je bil podoben odgovor.

Resno misliš, da TS počne to, kar počne, na svoj specifičen način, ker se boji odziva rulje? Če ni drugih razlogov, sam sicer močno dvomim o tem - je pač našel določeno tržno nišo - potem bi moral zanj veljati pregovor: if you can not stand a heat, then do not go to a kitchen.

Marko

P. S.: ... V Evropi tega ne vidiš. ... Glede na to, kako je soprog angleške kraljice ob obisku v Sloveniji držal kozarec ob zdravici, nisem čisto prepričan o tem.

soc je napisal(a):

 
Mene precej bolj kot trije škratje v enem imenu moti cena. Dober chablis slovi po sprejemljivi ceni za visoko kvaliteto. Za 165 evrov bi kjerkoli po svetu (razen v Rusiji, Turčiji in podobnih biserih) v ekskluzivni restavraciji mirno pil grand cru z dražjega Cote de Beaune. Za chablis premier cru sicer dobrega proizvajalca in dobrega letnika zaračunati tako ceno, pri čemer je preko internetnih trgovcev še danes dostopen za končno ceno cca 30 EUR, kaže na rahlo pogoltnost kot eno značajskih potez gospe Anite. Kar sodi med manj svetle značilnosti Topolina.

 
Pa še to. Ker si TS že nekajkrat opozoril na cenovno politiko naših vinskih trgovcev (tu obstajajo alternative, zato sam ne vidim prav velikega problema) in gostincev (tu imaš mojo 100 % podporo) ter njegovim dosedanjim neodzivanjem na to, je mogoč naslednji sklep - TS je v drugačnem (priviligiranem) položaju kot ti in jaz in njemu to pač ne predstavlja problem. Zakaj si po nepotrebnem slabšati svojo pozicijo? ;-)

S sistemom ocenjevanja, kakršen je trenutno v Financah, je moj odgovor: It goes with territory.

Marko