Za osvežitev tvojega spomina:
Velike posle dodeljujejo privatnim podjetjem, ki jih vodijo člani ali
simpatizerji vodilnih politikov vladnih strank. Poleg tega sklepajo pretežno
fiktivne ali pristranske pogodbe o poslovnem sodelovanju s posameznimi politiki,
novinarji ali z njim povezanimi osebami. Najbolj tipična primera sta državni
podjetji Telekom in Mobitel. Telekom je tako aprila leta 2000 plačal
38.000.000 SIT za projekt »Slovenija gre naprej«. To geslo je na volitvah
istega leta odkupila LDS in sicer za simbolično vsoto. Dejanske stroške je
očitno pokril Telekom. V časniku Finance so bila v začetku aprila leta
2004 objavljena nekatera sponzorstva, ki jim je kot direktor Telekoma botroval
Marjan Podobnik. Dejanski podatki kažejo, da Marjan Podobnik še zdaleč ni bil
najrazsipnejši upravitelj tega državnega podjetja. V letu 2000 je namreč za
različna sponzorstva porabil 32.000.000 SIT, medtem ko je njegov predhodnik in
kadrovski izbor Gregorja Golobiča Peter Tevž v istem letu za sponzorstva
razdelil preko 300.000.000 tolarjev. V letih 1999 in prej so bile te vsote še
bistveno večje. Veliko državnega denarja se je odlilo tudi preko spornih
pogodb, ki jih je Telekom sklepal z različnimi naslovi. Tako je Telekom
januarja 2000 sklenil pogodbo o pravnem svetovanju z odvetnikom Senico, ki mu je
Telekom plačeval pavšalni znesek 500.000 tolarjev na mesecev, medtem ko je
vsako konkretno storitev Senica še dodatno zaračunal po izjemno visoki tarifi.
V času, ko je bila podpisana pogodba z odvetnikom Senico, je bilo v Telekomu
redno zaposlenih 18 pravnikov, prav tako pa je Telekom že imel pooblaščenega
advokata za zastopanje. Bolj kot potreba po dodatni pravni pomoči 24 ur na dan
je k podpisu pogodbe med Telekomom in odvetnikom Senico verjetno prispevalo
prijateljevanje Senice z vodilnimi politiki LDS. Leta 2000 je bil v tem času
pri njem zaposlen tudi politik LDS in sedanji generalni sekretar vlade Mirko
Bandelj. Iz postavke »stroški intelektualnih in osebnih storitev«, ki je
na Telekomu znašala okrog 650.000.000 letno ter iz postavke »stroški sejmov,
reklame in propagande«, ki je v času Petra Tevža na Telekomu znašala do
2.600.000.000 letno (Marjan Podobnik jo je znižal na 1.700.000.000, Peter
Grašek pa na 900.000.000 SIT) je bilo mogoče plačevati ves vrste dejanskih in
namišljenih stroškov. Državna podjetja, ki jih obvladujejo politiki
vladajoče koalicije, mnogokrat sponzorirajo vrhunske športnike, njihove klube,
zveze, trenerje, selektorje in posamične nastope ali odprave, ti pa v zameno
potem kandidirajo na listi LDS (npr. Mima Jaušovec) ali nastopajo v njihovih
volilnih reklamah (npr. Tomaž Humar). Tipičen primer suma klientelizma in
korupcije velikega obsega je delovanje predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča.
V času, ko je bil glavni kadrovnik vladajoče koalicije, so odgovorni v
državnem podjetju Mobitel s preplačanimi ali navideznimi posli in prelivanjem
sredstev v privatno zagorsko podjetje Ultra omogočili velike dobičke skupini
simpatizerjev in članov LDS. Na enak način so preko Mobitela omogočili
nastanek Debitela in s tem velikanske dobičke in prihodke skupini politikov LDS
okrog nekdanjega vodilnega člana te stranke Boruta Razdevška. Politik LDS in
mestni svetnik te stranke v Ljubljani Razdevšek je bil leta 1996 najprej
postavljen za vodjo dobičkonosnega projekta GSM v Mobitelu in od takrat so vsa
dela pri postavljanju GSM omrežja prenesli na Ultro d.o.o., Cesta Otona
Zupančiča 23a, Zagorje, ki je v lasti članov in simpatizerjev LDS ter osebnih
prijateljev Gregorja Golobiča. Ultra je naenkrat izvajala vsa
gradbenoinstalacijska, montažna in ostala dela za Mobitel. Jeseni leta 1999 je
bil Razdevšek poslan v Debitel, ki mu je Mobitel prepustil velik del najbolj
dobičkonosnih poslov. Še prej je Mobitel podpisal nekaj donosnih pogodb z
Ultro, ki je v tem času gradbena dela prepustila podjetju GIP beton MTO
Zagorje, sama pa se je lotila dobav sistemov za nadzor, ki so bili sicer v svetu
že razviti, elektronski deli pa na daljnem vzhodu dostopni za nizke
cene. GIP beton MTO Zagorje je čez noč postalo super uspešno podjetje.
Zaposluje večinoma nizkokvalificirano delovno silo, vendar je leta 2001
ustvarilo za preko 16.000.000 SIT dobička na zaposlenega, kar je to podjetje po
ustvarjenem dobičku na zaposlenega uvrstilo pred skoraj vsa visokotehnološka
podjetja v Sloveniji, na 25. mesto med vsemi podjetji in na prvo mesto med
podjetji v industriji in gradbeništvu. Direktor in solastnik tega podjetja
Gabrijel Brezovar (drugi solastnik je Urbanija Miloš, hkrati solastnik Ultre)
je naenkrat postal velik bogataš in sponzor številnim posameznikom in
dogodkom, večinoma v povezavi s politiki vladnih strank. Nedeljski dnevnik ga
je v promocijski akciji Toneta Fornezzija-Tofa za osebnost leta 2003 uvrstil med
najbolj priljubljene Slovence in ga razglasil za dobrotnika leta. Krog
(vladajoči politiki – državni ali javni denar – transakcije v privatna
podjetja – podkupovanje medijskih osebnosti in novinarjev - promocija
vladajoče politike) je bil tako sklenjen. Zagorsko podjetje Ultra je v
času, ko je bil Gregor Golobič po moči in realnem političnem vplivu ena
najmočnejših figur vladajoče koalicije, pridobila tudi znatna sredstva
neposredno iz proračuna RS preko natečajev in razpisov različnih ministrstev,
ki so jih vodili politiki iz LDS. Dr. Andrej Bajuk je že februarja letos na
predsednika vlade RS naslovil poslansko vprašanje, v katerem je spraševal, ali
je v zadnjih desetih letih katerikoli vladni resor - ministrstvo za gospodarstvo
ali kak drug vladni organ, posredno ali neposredno namenil podjetju Ultra d.o.o.
kakršnakoli sredstva, povratna ali nepovratna in če se je to zgodilo, koliko
in kdaj ter ali ima katerikoli organ vlade, ministrstvo ali podjetje v večinski
lasti države sklenjeno kakršnokoli pogodbo s podjetjem Ultra d.o.o. nad
vrednostjo 5 milijonov tolarjev in če je tako, kdo, za katere posle in za
kakšne vsote, ter kako so bili ti posli pridobljeni? Vlada je potrebovala
več kot en mesec, da je pripravila odgovor. Odgovor je obravnavala na seji
vlade 25 marca 2004. Podatki iz odgovora niso točni. Vlada prav tako ni
pojasnila zakonske podlage za ugoden kredit, ki ga je Ultra dobila iz sredstev
razvojne družbe v višini 150 milijonov SIT. Na vprašanje o sklenjenih
pogodbah tega podjetja s podjetji, ki so v večinski državni lasti, pa se vlada
spreneveda, ko pravi, da vlada, vladna služba ali katerokoli ministrstvo s tem
podjetjem nimajo sklenjene nobene take pogodbe. Vlada pa na poslovanje podjetij
na trgu in sprejemanje njihovih poslovnih odločitev nima nobenega vpliva
(četudi gre za podjetja v večinski lasti države) in tudi ne razpolaga s
tovrstnimi podatki“. Odgovor je zavajajoč, saj ima vlada v vseh podjetjih, v
katerih je država večinski lastnik, svoje predstavnike. Sum koruptivnega
delovanja in izkoriščanja političnega vpliva vodilnega funkcionarja stranke
na oblasti se je še okrepil po zaposlitvi predsednika sveta LDS Gregorja
Golobiča v podjetju Ultra d.o.o. v lanskem letu. Po prevzemu neposrednih nalog
v podjetju Ultra so se posli z državnimi in javnimi podjetji še okrepili. Eden
od primerov takšnih poslov je angažiranje Ultrinega sistema Talk Track (za
sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil) s strani Pošte Slovenije. Na prvem
razpisu za ta sistem so sodelovala tri podjetja, vendar je bil razpis
razveljavljen. Na ponovljenem razpisu se je pojavila samo Golobičeva Ultra in
bila seveda izbrana kot edini ponudnik. Ostala dva se nista niti prijavila, saj
se je vnaprej vedelo, da nimata možnosti. Direktor družbe ITS Intertrade
Sistemi, ki je sodelovala na prvem razpisu, je dejal, da so ocenili, da se jim
zaradi spremenjenih pogojev in časa razpisa ne splača prijaviti. Direktor
Rapala, ki je prav tako sodeloval na prvem razpisu, pa je bil še bolj jasen.
Dejal je: »Glede na razmere smo presodili, da s tržnim pristopom ne bomo imeli
realnih možnosti za uspeh.« (finance-on.net 6.4.04) Pošta opremlja svoja
vozila z od Ultre najetimi napravami za sledenje za dobo treh let in za to bo
državno podjetje plačalo preko 300 milijonov tolarjev najemnine. Koliko bo
takšna tehnološka posodobitev, preko katere bodo na stare avtomobile znamke
Clio in Renault 5, vredne nekaj sto tisoč tolarjev, namestili napravo za
sledenje poštarjem, ki raznašajo pošto ter zanje v treh letih plačali vsoto,
ki predstavlja velik del vrednosti avtomobilov, dejansko racionalizirala
poslovanje slovenske pošte, pa ostaja veliko vprašanje. Še posebej potem, ko
je Ultra samo nekaj mesecev kasneje nekaterim drugim podjetjem ponudila isto
storitev bistveno ceneje kot Pošti Slovenija. Povsem nelogično je
zatrjevanje, kako je Ultra d.o.o. uspešno podjetje visoke tehnologije, ki na
svetovnem trgu konkurira najprodornejšim podjetjem v svoji dejavnosti in pri
tem dosega nadpovprečne poslovne rezultate, če vemo, da je to isto podjetje iz
sredstev ministrstva za šolstvo pridobilo nepovratna sredstva. V svetu je
običajno, da uspešna podjetja s svojimi donacijami pomagajo šolam, v
Sloveniji pa so ministri LDS dodeljevali denar iz šolskega proračuna
privatnemu podjetju v lasti članov in simpatizerjev svoje stranke. Logika pove,
da ali Ultra ni tako uspešna, kot se prikazuje, ali pa se ne glede na potrebe
denar nebrzdano krade celo šolarjem in se ga prerazporeja tistim, ki se tako
ali tako že kopljejo v njem. Sicer pa ni bilo mogoče dobiti podatkov o kakih
pomembnejših patentih ali tehnoloških inovacijah, ki bi jih razvili v Ultri,
poleg tega pa ima direktor Ultre Miloš Urbanija, ki se verjetno ravno zaradi
tega praktično ne pojavlja v javnosti, za vodenje visokotehnološkega podjetja
več kot pomanjkljivo izobrazbo. Ultra je v času, ko je bil njen mentor eden
vodilnih politikov vladajoče LDS in glavni kadrovnik vladajoče koalicije,
poslovno sodelovala s številnimi večinsko državnimi ali javnimi podjetji in
državnimi institucijami. V svoji ponudbi za zastopanje navaja vrsto podjetij,
(med njimi: Davčno upravo RS, Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro
Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska, Energetika Ljubljana, Javno
podjetje Ljubljanski potniški promet, Koroška banka (NLB), Ministrstvo za
obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za okolje, prostor in
energijo, Agencija RS za okolje, Pozavarovalnica Sava, Slovenske železnice,
Snaga Ljubljana, Snaga Maribor, Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Maribor in
seveda svoje krstne botre: Telekom in Mobitel), ki so izvzeta iz zastopniških
ponudb. Z nekaterimi od naštetih podjetij in institucij namreč Ultra že
posluje, v drugih pa so na vodilnih mestih tudi pretežno člani LDS ali pa je
vladajoča koalicija v uprave in nadzorne svete teh podjetij nastavila svoje
ljudi, zato za sklepanje poslov z njimi Ultra seveda ne potrebuje
posrednikov. Cena naročniških paketov za eno vozilo za mesec najema brez
davka po ceniku na dan 11.4.2003 je znašal od 19.400 do 30.100 tolarjev,
odvisno od konfiguracije. Po oceni strokovnjakov cena za nekajkrat presega
dejanske stroške nabave, vzdrževanja in obratovanja sistema. Cena kompleta (v
primeru nakupa, ne najema) za sledenje avtomobila namreč na trgu ne presega
150.000 tolarjev. Mobitel je že leta 1998 opremil svoje bazne postaje
mobilne telefonije z 276 nadzornimi napravami in zanje plačal Ultri d.o.o. kar
140.000.000 tolarjev, čeprav že laični pogled na vsebino pogodbe pove, da je
bila cena daleč pretirana in posel namerno sklenjen v očitno škodo državnega
podjetja. Podobna pogodba za nadzor baznih postaj je bila sklenjena tudi
naslednje leto in sicer za 139.000.000 tolarjev. Pri tej pogodbi je najbolj
zanimivo to, da je Ultra samo za izvedbo tehnične dokumentacije zaračunala kar
52.000.000 tolarjev. Obstaja utemeljen sum, da se denar državnih podjetij
Telekom in Mobitel preliva v različne predvolilne in propagandnopolitične
namene politikov LDS in ZLSD tudi preko privatnih podjetij Svema, BB 22,
Agencija 41, Avtofon Šentjernej, Skynet in Radiosistemi d.o.o. Radomlje ter
preko poslovanja Mobitela s svojimi zaposlenimi in bivšimi zaposlenimi, o
čemer je obširno pisal dnevnik Finance 9.2.2004.