Slovenska levica postaja najbolj nazadnjaška politična sila v državi

To je gotovo dejstvo. Nikoli si nisem mislil, da se lahko "demokratični socializem" po 25 letih vrne tako silovito, kot se to danes dogaja v Sloveniji.

Eni bodo seveda spet našli razloge za to v Janši (nimam pojma, kako lahko pri vsaki stvari vedno pridejo do enakih zaključkov), ampak pravi razlog za tako močno resurekcijo komunizma pri nas je točno v tem, kar je demokratična stran znova in znova poudarjala, pa so se jim vsi smejali.

Namreč, demokratična stran je znova in znova poudarjala, da je potrebno komunizem opredeliti kot totalitarizem, ga izenačiti z nacizmom in fašizmom, da ga je potrebno nehati malikovati in tolerirati, da ga je potrebno obsoditi in se mu jasno, na najvišji ravni, tudi za vedno odreči. Ker so demokrati vztrajali pri tem, so jih vladajoče klike 25 let zmerjale z revanšisti, vsegliharji pa so se jim posmehovali in jih etiketirali kot "teoretike zarote".

Danes postaja jasno, da je ideja komunizma v Sloveniji živa, zdrava in vedno močnejša ravno zato, ker tega peklenskega semena Slovenci nismo bili sposobni niti na deklarativni ravni izvreči iz naše družbe, ker smo ga tolerirali in pasivno dopuščali, ker smo ga predolgo obravnavali kot pretežno neškodljivega in nenevarnega. Zdaj se nam to vrača, in vračalo se nam bo še dolgo.

Ko pride do spora med demokracijo in totalitarizmom, lahke rešitve ne obstajajo več. Ali imaš eno, ali imaš drugo. Slovenci niso nikoli spadali med najbolj odločne narode, in enako so se obnašali tudi pri odločanju med demokracijo in totalitarizmom. Niso se opredelili niti proti enemu, niti proti drugemu, temveč so ju poskušali križati. Poskušali so ju pobotati. Spraviti. Pomesti pod preprogo vse njune očitne in nepomirljive razlike. Bad idea. Kohabitacija totalitarizma in demokracije je nespameten eksperiment, ki se po v zgodovini znanih primerih večinoma izide z (vsaj kratkoročno) zmago prvega.

Seme totalitarizma je v Sloveniji po letu 1990 neovirano rastlo, se širilo, in zdaj je zaplodilo tudi nove potomce. Zdaj se bomo morali z njim (ponovno) soočiti. Leta 1990 je bilo to seme na kolenih, šibko in neznatno. Odstranili bi ga lahko bili z lahkoto. Danes je veliko, razraščeno, močno. Ampak tudi če je tako, se bomo morali z njim vseeno soočiti. In edino vprašanje je, ali se bomo tej njegovi novi moči Slovenci podredili še enkrat, ali pa ga bomo dokončno zlomili in vzpostavili pravo demokracijo.

Če bi se Nemci po letu 1945 do nacizma obnašali enako, kot smo se Slovenci obnašali do komunizma po letu 1991, bi bila Nemčija vsaj nekje okoli leta 1965 ponovno soočena z resurekcijo nacizma, in ponovno bi se morali soočati z njim, ponovno bi se morali odločati, ali želijo zdrsniti nazaj v totalitarizem, ali želijo ohraniti demokracijo. Seme zla raste, če ga ne znaš pravilno identificirati, če ga ne izločiš, če ga ne zavrneš.

In mi smo zdaj nekako na tem. Vsi demokrati tam zunaj, kdor hoče razumeti, naj razume: ne pravim, da je odgovor na naše probleme Janša. Ne pravim, da je Šušteršič. Ne pravim, da je Virant, ali Pahor, ali ta ali oni ali tretji. Vem pa, da odgovor ne more in ne sme biti totalitarizem. Če smo demokrati in svobodomiselni, se moramo povezati v Koalicijo Svobodomiselnih in se postaviti po robu vsem tem novopečenim "ljudskim frontam", "vstajniškim gibanjem", "demokratičnim socialistom". Če bomo samo pasivni opazovalci dogodkov, nas bodo vrgli v totalitarizem, še preden se bomo prav zavedli. In potem bo trajalo dolgo, dolgo, da pridemo nazaj do leta 2013.