»Tisti, ki imajo nekaj pojma, nimajo besede in so zato frustrirani.«

Tragedija mariborske mentalne kloake, realno zajeta v enem samem stavku nemške novinarke.

Sicer je do neke mere slika podobna tudi drugod v Podalpju, toda Maribor je brez konkurence slovenska prestolnica povprečkarstva in šalabajzerstva. Tako zmagoslavje nestrokovnosti, tako veliko najbolj primitivnega "moj-je-daljši-od-tvojega" komolčarstva, ritolizenja, hinavščine in človeške majhnosti. In to predvsem pri ljudeh, kjer bi to človek najmanj pričakoval - pri intelektualcih, pri srednjem sloju.

Pa zato ni kriv navaden mariborski folk. Štos je v tem: mariborske "elite" so drugo- ali tretjerazredne, celo za slovenske razmere.

Maribor je med slovenskimi mesti specifika, ker je po WWII iz svoje sredine izgnal veliko večino svojega (nemško govorečega) meščanstva. Kakorkoli že obrnemo, je s tem izgubil tudi velik del svoje duše in tam se je začel njegov propad. Maribor se je po WWII, podobno kot Trst po WWI, drastično spremenil. Stara buržoazna elita, tista, ki je dejansko imela edina resnični interes za razvoj in prosperiteto mesta, je bila izgnana. Novo elito pa je bilo potrebno nato umetno ustvariti, in to iz zaslužnih partijskih funkcionarjev in njihovih rdečih aristokratskih familij.

Tranzicija je zadeve le še dodatno zapletla, ko so se po industrijskem propadu na sceni pojavili še kmetje iz Dupleka in zahtevali svoj delež.

Niti bivše rdeče plemstvo, niti kmetje iz Dupleka, pa v resnici niso imeli interesa, da bi se mesto razvijalo. Ker resnični interes za razvoj mesta imajo lahko le družine, ki tam živijo stoletja, ki so del mestne tradicije, ki živijo in dihajo z mestom. Takih pa v Mariboru po WWII praktično ni več. Maribor je postal po WWII delavsko spalno naselje.

Moje (nekoliko radikalno) osebno mnenje je, da si Toti ne bo nikoli opomogel, dokler ne bo uradna slovenska politika zelo prijazno zaprosila potomce izgnanih Nemcev in Avstrijcev, da se lahko - če seveda želijo - vrnejo na domove svojih prednikov, da obnovijo svoje tukajšnje biznise in semkaj tudi vložijo svoj kapital.

V tem primeru bi dobil Maribor res spet nekoliko nemški značaj, kar bi šlo marsikomu v nos. Toda še vedno bi ostal v okviru Slovenije.

Druga varianta pa je, da ga pustimo propadati še naprej. Da ga še naprej vodijo rdeči aristokrati in kmetje iz Dupleka. In potem, ko bo Toti res totalno zafuran, se bo prebivalstvo v zadnjem obupnem poskusu rešitve samo odločilo, da se hoče priključiti Avstriji. Und dann wird's wieder nur Marburg, kein Maribor mehr.

Maister bi se obračal v grobu, če bi videl, kaj smo naredili iz tistega, za kar so prelivali kri on in njegovi borci. Verjetno bi dvignil roke od vsega in pustil Avstrijcem, da brez boja zavzamejo južno Štajersko do Sotle.