Moralna identiteta in etika sta v Sloveniji izginili s Cerarjem V slovenskem javnem sektorju, ki živi na krilih Cerarjeve amoralnosti, potegne le medgeneracijska solidarnost. Vse kaže, da v Sloveniji med vladajočim javnim sektorjem vlada močna, prežemajoča težnja, da bodo dolgove v katere nas je pahnil požrešni in pogoltni javni sektor vračali tisti, ki danes niti rojeni niso. Pričakujemo državno obveznico z dospetjem leta 2100 ali še bolje leta 2500, vmes bo le obresti potrebno plačevati. Marxovi kapitalisti so pravzaprav štruklasti rentniki iz slovenskega javnega sektorja. Štrukljevi sesalci iz slovenskega javnega sektorja so postali virusi in z Mescom, Židanom, Cerarjem...vpijejo, da smo podjetniki, zasebno gospodarstvo in naši delavci ter kmetje bolezen, rak, kuga...le javni sektor je zdravilo.

R. Hausmann govori, da so novo revolucijo sprožila spoznanja ob igri ultimatov, kjer igralci ponudbe zavračajo, saj čutijo, da niso pravične. Morda je res, ko gre za šenkan denar, ko pa gre za zaslužen je situacija popolnoma drugačna. Zato je težko napovedovati novo ekonomijo in novega »razumevanja organizacij, javne politike in celo družbenega življenja«, razen če pri tem nima v mislih našega bivšega sistema. Pri nas je že desetletja znana igra, ki je nastala v času družbene lastnine (ne-lastnine) in samoupravljanja: PRIPADA TI NIČ, ZATO ZAHTEVAJ 100, DA BOŠ DOBIL 50. Kljub temu, da imamo danes privatno lastnino, je igra še vedno živa. Sindikati in javni sektor so jo samo izpilili do popolnosti.