Na samozavest posameznika in na občutek superiornosti neke države nedvomno pomembno vlogo igra povprečna neto plača posameznika v tej državi. V ZDA je ta recimo vsaj dvakrat višja kot v Sloveniji, torej krepko čez 2.000 EUR neto, v Sovjetski zvezi ali pa Kitajski pa je bila okoli 200 EUR, v Rusiji je zdaj verjetno par 100 EUR več ali pa tudi ne, ko je rubelj strmoglavil za polovico. Kako naj taki reveži dirigirajo svetu, ko morajo dati celo neto plačo ali celo več neto plač za en sam I-phone? Kitajska ali Rusija bosta začela ogrožati ZDA šele, ko bosta uspela izenačiti neto plače z ameriškimi, prej pa o tem lahko samo sanjata.

"Kitajska ne bo propadla (ni Sovjetska zveza) in tudi stagnacija japonskega sloga je prav tako malo verjetna."

Sovjetska zveza je razpadla zaradi dolgoročno nevzdržnega političnega in gospodarskega sistema.

Kitajska bo "razpadla" zaradi dolgoročno nevzdržnega gospodarskega in okoljskega sistema.

1. Kitajsko gospodarstvo je popolnoma odvisno od izvoza. Največja izvozna partnerja pa sta hkrati tudi največja gospodarska in vojaška konkurenta. S strateškega vidika izjemno neugodna situacija.

2. Kitajsko gospodarstvo je fiktivno vzdrževano s strani Kitajske oblasti, rast ni utemeljena na realni vrednosti in zdravih temeljih. Dolgoročno nevzdržno manipuliranje.

3. Kitajska politika urbanizacije. Zgrešen sistem planiranja urbanega okolja, ki je podvržen lokalnim vplivom. Povzroča gradnjo mest brez primerne infrastrukture in na ne primernih lokacijah. Posledice so neuporabljena naselja, ki propadajo in krčenje obdelovalne zemlje.

4. Krčenje obdelovalnih površin. Urbanizacija, onesnaženje zemlje s težkimi kovinami, onesnaženja vode s kemikalijami, izsuševanje vodotokov zaradi preobremenitve z namakalnimi sistemi, širjenje puščave z vzhoda. Kitajska že sedaj ne prideluje dovolj hrane za vzdrževanje populacije in le to uvaža. To ne bi bil problem, če se hkrati obdelovalne ne bi krčile. Poleg tega večino teh površin ne bo primernih za obdelavo desetletja, stoletja.

5. Onesnaženje zemlje, vode in zraka. Določena območja Kitajske že sedaj nimajo pitne vode in so primorana vodo uvažati. To ni težava katero je mogoče odpraviti v relativno kratkem času. Zrak v večini mest je neprimeren in ne dosega niti minimalnih standardov.

6. Staranje in neuravnovešenost med spoloma, ki je posledica napačne politike za uravnavanje števila prebivalcev.



Za razliko od Sovjetske zveze, se Kitajska ukvarja s problemi kateri bodo zahtevali desetletja truda, ogromno delovne sile in denarja samo za ustavitev nadaljnjega širjenja. Koliko bo šele potrebno za odpravo le teh.

Kitajska dolgoročno ni nobena grožnja ZDA.

V moderni dobi, kvantiteta vojske nima bistvenega pomena. Večina modernega orožja je avtomatiziranega ali pa bo avtomatiziranega v prihodnjih letih. Vojaki so potrebni predvsem za vzdrževanje in upravljanje, ter izvajanje nadzora.

Nekaj podobnega, kar se je zgodilo z modernizacijo tovarn. Večina dela opravijo roboti skozi avtomatizirane procese, ljudje pa izvajajo kontrolno funkcijo.

S tehnološkega vidika so ZDA še vedno daleč pred Kitajsko. Res je, da je Kitajska veliko tehnologije kopirala od drugih držav in tako nadoknadila veliko zaostanka.
Vendar imeti tehnologijo in uporabljati tehnologijo v realnih razmerah ni isto. Ljudje, ki se ne ukvarjajo z razvojem strojne in programske opreme, ne razumejo, da je izdelava, kreacija lažji del procesa inovacije. Potem sledi veliko bolj zahtevno obdobje testiranja in korekcij napak, ki so odkrite med testiranji.
To zahteva čas in ogromno dela, kajti v nasprotnem primeru končaš z nezanesljivo ali celo popolnoma neuporabno tehnologijo.
Primer: Bojna letala pete generacije -> to je izjemno kompleksen sistem, kjer mora praktično vse delovati optimalno. Prostora za napake ni. Stotine mehaničnih in elektronskih komponent mora delovati zanesljivo 365 dni v letu, da sploh ne omenjamo programske opreme, ki mora upoštevati desetine milijard potencialnih situacij, ki bi lahko povzročile katastrofalno odpoved.
Take postopke ni preprosto časovno skrčiti.

Ko gledamo ZDA proti Kitajski moramo gledati predvsem strateški položaj in ne nujno toliko na tehnologijo. ZDA ima okoli Kitajske postavljen strateški obroč, ki se sestoji iz vrste "buffer" zavezniških držav (Japonska, Južna Koreja, Filipini, Tajvan, Vietnam, Avstralija). Vse države so specializirane za pomorski in zračni spopad, vse so strateško dobri legi in podprte z vojaškimi oporišči ZDA in njenimi pomorskimi bojnimi skupinami.
Kitajska bi se v primeru direktnega obračuna z ZDA morala spopasti z vsemi omenjenimi državami in z NATO-om, ter hkrati preživeti kolaps lastnega gospodarstva.
Potrebno je tudi omeniti, da lahko ZDA s pomorsko blokado odrežejo Kitajsko od mnogih resursov.

Vedno seveda ostanejo ekstremna sredstva, vendar v takem primeru izgubimo vsi.

Kitajsko - Rusko prijateljstvo je samo "image" za naivne. Jaz bi Kitajsko - Ruske odnose označil kot sodelovanje iz potrebe, nikakor ne za kakšno resno naklonjenost.

V trenutnem stanju medsebojno sodelovanje ustreza vsem, vendar dober strateg gleda večjo sliko. Če bi jaz vladal Rusiji, bi se vprašal kdo mi je največja grožnja.
Kitajska in ne ZDA.

Razmišljati je potrebno v smislu "demand/suply". Kaj ima Rusija, kar Kitajska potrebuje, če si želi položaj velesile. Nafta, plin in redke kovine. Ključni resursi za bodočo vojaško silo. Vse to v relativno nezaščitenih vzhodnih in južnih prostranstvih Rusije.
V času miru se to lahko pridobi s trgovino, vendar če pride do konflikta Kitajske in ZDA, potem pomorska trgovina za Kitajsko ni več realna možnost. Kitajska na morju nima pomorske moči, da ščiti transportne ladje. Tudi če bi Kitajska dobila začetne pomorske spopade (malo verjetno), dolgoročno enostavno nima sredstev za zaščito pomorskih poti (niti v kvaliteti, niti v kvantiteti).

Edina rešitev je okupacija vzhodnega dela Rusije in verzija 2.0 svilene poti do Arabskega polotoka. Problem je, da gre v obeh primerih za ogromno območje, ki ga je potrebno ščititi. Praktično nemogoče v dobi modernega vojskovanja, kjer je večina stacionarnih strateških točk, lahka tarča.

Poglejte, morda bo kdo iz mojih komentarjev dobil vtis poskusa zaničevanja do Kitajske in Rusije, ter navijaštva do ZDA.
Resnica je, da nimam nič proti Rusiji niti Kitajski oz. bolj specifično narodoma. Imam pa globok prezir do trenutne kitajske družbe, ki ne temelji na starih kitajskih vrednotah in uničuje vse okoli sebe iz nizkotnih razlogov. Žalostno, v kaj se je spremenila Kitajska.
V Rusiji pa preziram oblast Putina, ki ne deluje v najboljšem interesu ruskega naroda, če tudi mediji poskušajo prikazati drugačno sliko. Sam smatram, da je močna Rusija dobra stvar, vendar to kar se dogaja v Rusiji ni pravilna pot in se ne bo končala dobro. Lahko bi šel v podrobnosti, vendar sem napisal že dovolj.
Povedal bom le to, da Putin in njegova javna podoba nimata veliko skupnega.

[republican]
> [somethingNew]
> Kitajska dolgoročno ni nobena grožnja ZDA.

Se strinjam. Ne gospodarsko, ne vojaško. Gospodarsko bo šla Kitajska po japonski poti. Preveč je podobnosti z japonskim gospodarskim čudežem in kasnejšim pokom balona. Kitajska je res precej večja od Japonske, ampak to samo pomeni, da bo pok močnejši.

Kar se tiče pa vojaške grožnje... samo številčna armada še ne zagotavlja vojaške (pre)moči. Lep dokaz je opijska vojna, kjer so številčno šibkejši Angleži dvakrat grdo nabili Kitajce in jih prisilili v podpis ponižujočega premirja. So se pač znali bolje bojevat od Kitajcev. ZDA so pa itak svetovn prvak v vojskovanju in če že nimajo premoči nad Kitajsko v številu vojakov in orožju, jo imajo pa definitivno v vojaških izkušnjah.

Velja tudi obratno: ZDA niso nobena grožnja Kitajski.

Gospodarsko zato, ker imata obe državi od sodelovanja veliko koristi.

Vojaško pa zato, ker so ZDA res velika in močna vojska na papirju, niso pa neumni (močno upam, da niso). Za začetek imajo nekje od 15 do 30 tisoč razlogov v obliki kitajskih jedrskih konic (pred kakšnim letom sem nekje bral, da je Američanom čeljust dobesedno padla po tleh, ko so med pregledovanjem raznih satelitskih posnetkov in ostale vohunske robe, ugotovili, da se pri svojih ocenah kitajskega jedrskega arzenala motijo za večkratnike), poleg tega pa so tudi precej zasedeni s svojimi pizdarijami drugje, zato bi lahko za napad na Kitajce uporabili le del teh svojih silnih pomorskih sil (strateško gledano, imajo Kitajci dovolj mornarice in vojske, da so glavni na svojem vplivnem področju, nimajo pa dovolj ofenzivnih sil in opreme, da bi se lahko spravili na ZDA).
Praktično lahko Kitajska napade kateregakoli od ameriških "zaveznikov" v regiji pa Američani ne morejo storiti ničesar, ne da bi jih na tistem koncu Kitajci poslali na dno še preden bi dosegli obalo (na ves glas bi se repenčili in protestirali, storili pa ne bi ničesar, kot niso tedaj, ko so Rusi osvobodili lep del Gruzije).
Nekaj se je govorilo tudi o tehnološki prednosti in o tem, da škornji ne štejejo več: še vedno velja, da je neko ozemlje zasedeno šele, ko tja stopi škorenj vojaka - tukaj zaenkrat ni nobenih tehnoloških bližnjic. Poleg tega pa je vsa tehnološka prednost bolj ali manj iluzija: najvišja tehnologija, kar se pobijanja tiče, je še vedno atomska bomba, satelite imajo oboji in oboji imajo tehnologijo za sestreljevanje le teh (adio satelitski vohuni, GPS-i in podobna komunikacijska oprema) avioni, topovi, tanki, rakete - to imajo oboji, pri čemer je morda ameriška roba nekoliko kvalitetnejša in kvazi tehnološka (američani imajo stekla na električni pogon Kitajci pa na vinto - več in višja tehnologija se morda v teoriji sliši lepo, v praksi pa se ne upraviči vedno in povsod), Kitajci pa najbrž gradijo bolj na robustnosti in kvantiteti.
Skratka, to ni več tista Kitajska, ki se je proti oklepnim parnikom borila z lesenimi barkačami in kjer so združene zavezniške sile streljale z noži oborožene boksarske vstajnike. To je Kitajska z vojsko, pred katero so Američani, ko so jih videli, panično bežali iz Severne Koreje, ki pa je od takrat dobila tudi vse najnovejše igrače.

Zaenkrat Američani še dirigirajo svetovni ekonomiji, kar pa najbrž niti nima veze toliko s samo močjo njihovega gospodarstva (tukaj so jih po nekaterih kazalnikih Kitajci že prehiteli), kot s tem, da v rokah držijo dirigentsko paličico - dolar, ki je svetovna rezervna valuta.

Kitajska nima interesa vojaško se konfrontirati z bilo katero državo, najmanj pa z ZDA ali z Rusijo. Sicer pa, kakšno korist bi Kitajska imela od tega? Samo škodo in nič drugega.In Kitajci niso neumni.

[somethingNew]
Kitajsko - Rusko prijateljstvo je samo "image" za naivne. Jaz bi Kitajsko - Ruske odnose označil kot sodelovanje iz potrebe, nikakor ne za kakšno resno naklonjenost.

V trenutnem stanju medsebojno sodelovanje ustreza vsem, vendar dober strateg gleda večjo sliko. Če bi jaz vladal Rusiji, bi se vprašal kdo mi je največja grožnja.
Kitajska in ne ZDA.

Razmišljati je potrebno v smislu "demand/suply". Kaj ima Rusija, kar Kitajska potrebuje, če si želi položaj velesile. Nafta, plin in redke kovine. Ključni resursi za bodočo vojaško silo. Vse to v relativno nezaščitenih vzhodnih in južnih prostranstvih Rusije.
V času miru se to lahko pridobi s trgovino, vendar če pride do konflikta Kitajske in ZDA, potem pomorska trgovina za Kitajsko ni več realna možnost. Kitajska na morju nima pomorske moči, da ščiti transportne ladje. Tudi če bi Kitajska dobila začetne pomorske spopade (malo verjetno), dolgoročno enostavno nima sredstev za zaščito pomorskih poti (niti v kvaliteti, niti v kvantiteti).

Edina rešitev je okupacija vzhodnega dela Rusije in verzija 2.0 svilene poti do Arabskega polotoka. Problem je, da gre v obeh primerih za ogromno območje, ki ga je potrebno ščititi. Praktično nemogoče v dobi modernega vojskovanja, kjer je večina stacionarnih strateških točk, lahka tarča.

Človek ne nori. Kakšna okupacija Kitajske Vzhodne Rusije neki? A se ti sploh zavedaš.da bi to pomenilo atomski spopad, uničenje sveta, ki ga ne bi mogel nihče preprečiti? Sicer pa upam, da so velesile toliko pri zdravi pamet, da ne bo niti pod razno prišlo do takšnega scenarija.

[bozga]
Na samozavest posameznika in na občutek superiornosti neke države nedvomno pomembno vlogo igra povprečna neto plača posameznika v tej državi. V ZDA je ta recimo vsaj dvakrat višja kot v Sloveniji, torej krepko čez 2.000 EUR neto, v Sovjetski zvezi ali pa Kitajski pa je bila okoli 200 EUR, v Rusiji je zdaj verjetno par 100 EUR več ali pa tudi ne, ko je rubelj strmoglavil za polovico. Kako naj taki reveži dirigirajo svetu, ko morajo dati celo neto plačo ali celo več neto plač za en sam I-phone? Kitajska ali Rusija bosta začela ogrožati ZDA šele, ko bosta uspela izenačiti neto plače z ameriškimi, prej pa o tem lahko samo sanjata.

A spet pisarimo na pamet?

www.themoscowtimes.c...19044.html

Btw. Moscow times je opozicijski in Putinov časopis.